Dohodnina1Najlepše se zahvaljujemo vsem, ki ste nam v letu 2017 podarili 0,5 % dohodnine.

 

Stičišče Prehod

novo4

 

 

Logo

Glasilo društva

novo.gif  
Mala  
 PDF Marec/April 2018  

 

Novice društva

Projekti

Izvajamo

Glavni

mod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_counter
mod_vvisit_counterDanes102
mod_vvisit_counterVčeraj284
mod_vvisit_counterTa teden386
mod_vvisit_counterTa mesec4261
mod_vvisit_counterVsi1089675

Prisotni na spletu

Prisotni 194 gostov .

Statistika ogledov

Števec pogledov vsebine : 6656866
Sporočilo
  • Obvestilo o uporabi piškotkov

    Spletni portal uporablja piškotke za potrebe analize obiskov in za izmenjavo prispevkov.

Intervju z gospo Heleno Rovšek

Helenin metuljček - Položaj v jogi.Gospo Heleno poznamo kot članico našega društva ter v zadnjem času kot predavateljico in učiteljico joge, ki nas je skozi niz predavanj popeljala po jogi ter njenih učinkih na telo in duha. Gospa Helena je človek, ki je polno zaposlen, čeprav že kar nekaj časa uživa v pokoju. S psičko Tajo živi v hišici z vrtom. Je babica dvema vnučkoma in vnukinji.

 

Pozdravljeni, gospa Helena, bralci časopisa Prisluhnite nam smo zelo veseli, da boste z nami delili delček svoje življenjske zgodbe. Kako se počutite ta trenutek, ko imate pred seboj ta intervju in vidite vsa vprašanja, na katera boste odgovorili?

Bi se bralcem na začetku na kratko predstavili, kdo ste, od kod, kako vidite sebe?

 Že kot otrok sem bila zelo radovedna in zanimale so me različne stvari. V mojem zgodnjem otroštvu še ni bilo televizije, je pa bil radio in dobro se spominjam, kako sem komaj dočakala nedeljsko jutro, ko je bila na sporedu radijska igra, ki sem jo poslušala pri sosedovih, saj pri nas doma radia nismo imeli, ker so starši gradili hišo in denarja za radio ni bilo. So pa me starši vodili v lutkovno gledališče, v kino, pozimi na drsališče, poleti na kotalkališče in moja obzorja so se vse bolj širila. In ko je prišla televizija, tudi te nismo imeli doma, jo je pa imela sosedova gospa, ki je bila vdova in nas je kar nekaj sosedovih družin gostila pred TV-zaslonom od začetka programa pa do konca. Kot pribiti smo sedeli na stolih in kavču ter gledali, gledali in se čudili. Televizija nas je očarala in začarala. Vse je bilo zanimivo: poročila, glasba in vse oddaje, ki so bile na sporedu. Čeprav nevede, sem se že v tistem času na nek način »zapisala« radiu in televiziji. Ker sem rada pela, so me starši peljali na avdicijo za radijski otroški pevski zbor. Bila sem sprejeta in tam sem pela vrsto let, vse do takrat, ko ga je vodil Janez Kuhar. Izjemno lepe spomine imam na to obdobje, saj nismo samo peli, snemali in nastopali, poleti smo tudi vsako leto z zborom letovali v Savudriji. Dopoldne smo imeli vaje, po kosilu kopanje in zvečer druženje s šaljivimi igrami. Za spomin na ta čas mi doma v omari še vedno visi otroška obleka v vzorcu pepita, ki je bila takrat uradna uniforma tega zbora.

Običajno postavim tudi vprašanje o odraščanju, času mladosti, šolanju … Bi morda povedali kaj o tem?

Po izobrazbi sem diplomirana novinarka. Že v osnovni šoli sem rada pisala in predvsem prosti spisi so mi šli dobro od rok. Rada sem tudi brala knjige, velikokrat kar z baterijo pod odejo vse do ranega jutra oziroma dokler knjige nisem prebrala. Tudi danes ni nič drugače. Ko vzamem knjigo v roke, se zame svet ustavi – ostaneva samo knjiga in jaz. Rada tudi rešujem križanke, gledam potopisne, zgodovinske, življenjepisne oziroma vse vrste dokumentarnih oddaj kot tudi različne filme. Rada potujem, se družim z različnimi ljudmi in predvsem mi nikoli ni dolgčas.

Po šolanju ste si poiskali zaposlitev, ne vem, ali je to vaša prva, a vem, da ste kar nekaj let službovali na RTV Slovenija. Kaj ste tam pravzaprav počeli oziroma kakšna je bila vaša funkcija?

Že med študijem sem občasno delala kot novinarka pri časopisu. Po končanem študiju sem se zaposlila v Iskri v Informacijsko-dokumentacijskem centru, kjer sem kar nekaj let delala kot dokumentalistka, nato pa kot tehnična urednica časopisa Iskra. Ker sem si želela bolj razgibanega dela in ker sem v časopisu videla oglas, da na Zvezi razpisujejo delovno mesto glavnega in odgovornega urednika glasila in TV-oddaje, sem se prijavila in odšla na razgovor. Bila sem izbrana, toda nisem bila prepričana, ali bom to delo sprejela. Po eni strani je bil to za mene nov izziv, kar me je pritegnilo in na koncu tudi vplivalo na mojo odločitev, da sem se tam zaposlila. Po drugi strani pa sem šla na slabše – slabša plača, veliko dela, več odgovornosti, neredni delovni čas. Domači so mi menjavo službe odsvetovali. Mi je pa direktorica v prejšnji službi ponudila možnost, da če v novi ne bom zadovoljna, se lahko vrnem k njim. Toda poti nazaj ni bilo … Delo na Zvezi je bil zame res velik, velik izziv. Prejšnji urednik je odšel pred poletjem, jaz pa sem nastopila službo avgusta. Predaje poslov ni bilo. Na pisalni mizi me je pričakal samo pisalni stroj. Do konca meseca pa je bilo treba narediti glasilo IZ SVETA TIŠINE in pripraviti TV-oddajo PRISLUHNIMO TIŠINI. En človek za dva povsem različna medija. Poleg tega je Zveza septembra organizirala Jugoslovanski posvet z mednarodno udeležbo o totalni komunikaciji. To je bil največji posvet, ki ga je Zveza kadarkoli v svoji zgodovini organizirala. Poleg glasila in oddaje še priprave na posvet. Od leta 1986 do 1991 sem bila glavna in odgovorna urednica glasila in TV-oddaje – kar se tiče naziva, kar se tiče dela, pa vse – od lektorice, prevajalke, novinarke, organizatorke, koordinatorke, scenaristke, avtorice člankov, prispevkov … Od leta 1991 sem bila glavna in odgovorna urednica TV-oddaje Prisluhnimo tišini, saj smo imeli od tega leta dalje dve 30-minutni oddaji na mesec. Oddaja Prisluhnimo tišini je in še nastaja v sodelovanju Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije in RTV Slovenija. Zveza je zadolžena za vsebinsko, televizija pa za tehnično izvedbo oddaje. Kar se tiče vprašanja, koliko časa sem službovala na TV, lahko odgovorim takole: vsa leta sem službovala na TV in na Zvezi, zaposlena sem bila pa na Zvezi.

Delali ste pri oddaji Prisluhnimo tišini. Kakšno vlogo ste imeli pri nastajanju te oddaje? Ste delali sami ali ste imeli svojo ekipo, s katero ste ustvarjali oddaje za nas gluhe?

Moja vloga je bila večplastna. Kot sem že omenila, sem bila urednica, novinarka, avtorica prispevkov, organizatorka, koordinatorka med Zvezo in televizijo ter še marsikaj drugega. Ker smo delali oddaje za gluhe in naglušne ter tudi ozaveščali javnost o obstoju gluhih in naglušnih, smo sodelovali tako z enimi kot z drugimi. SMO SODELOVALI – kajti ustvarjanje oddaje je skupinsko delo, je ekipno delo, je samostojno delo in je avtorsko delo. Je pa tako: če so pravi ljudje na pravem mestu ter dobro sodelujejo in si pomagajo, so lahko uspešni. Dobro vzdušje v ekipi je izjemnega pomena – je neprecenljivo in za dobro opravljeno delo izjemno pomembno. Zato ni vseeno, kdo je član ekipe.

Kako je potekal vaš običajen dan v službi? Koliko časa se porabi od ideje, zapisane na papir, zapisanega in potrjenega scenarija, snemanja prizorov, montaže … do objave?

Običajnega dneva v tej službi ni. To ni služba, to je način življenja. Tudi ko si doma, na poti, zvečer, ponoči, vsak dan ali razmišljaš ali se pogovarjaš o delu, ki si ga ali ga še boš naredil. So pa roki, ki ti narekujejo tempo dela. Točno so določeni snemalni dnevi, termini montaže, finalizacije, glasbene opreme oddaje, grafične opreme, podnaslavljanja oddaje. Vse je kot tekoči trak. Delo mora biti narejeno, popravnega izpita n i!Najmanjši problem so ideje, težava nastane takrat, ko je treba idejo realizirati v praksi.

Od kod ste pravzaprav črpali ideje oziroma zamisli za pripravo oddaje? Od kod ste izvedeli za različne dogodke, ki so se dogajali med gluhimi in naglušnimi? Ste s kakšno organizacijo še posebej sodelovali ali so tako rekoč različne zanimive zgodbe kar same prišle do vas?

Idej oziroma zamisli za oddaje meni nikoli ni ne manjkalo in ne zmanjkalo. Zakaj? Če se z ljudmi veliko pogovarjaš, vedno izveš kaj zanimivega in tudi uporabnega. Še danes prisegam na to, da je najpomembnejši osebni stik z ljudmi, ker človeka začutiš, ko si z njim v neposrednem pogovoru. Tega občutka ti ne more dati ne telefonski razgovor, še manj pa pisna komunikacija. Zato so zelo dragoceni ogledi terena, kar pomeni, da greš ali v društvo, do posameznika ali institucije in se pogovarjaš z ljudmi, s katerimi boš pripravil prispevek za oddajo. Ko si pridobiš zaupanje ljudi in jim tudi poveš, da s svojim prispevkom v oddaji predstavijo in tudi promovirajo npr. svoje društvo, delo društva in članov, bo društvo samo zainteresirano, da sodeluje in obvešča o pomembnih dogodkih in zanimivih zgodbah. Je pa res, da mora tisti, ki želi sodelovati, vložiti kar nekaj energije in dodatnih naporov. Ampak verjemite, prej ali slej se to povrne. In to ste vedeli tako v vašem društvu kot tudi v celjskem društvu v času sekretarja Adema in sekretarke Marije Serdoner Lavrenčič – nikoli vam in njim ni bilo nič odveč in nič težko in vedno se je našlo kaj zanimivega za oddajo ter s tem tudi reševalo obstoj oddaje. V zadnjih letih sem veliko sodelovala tudi z mariborskim in slovenjgraškim društvom. Ti sem sicer izpostavila, vendar to ne pomeni, da nisem dobro sodelovala tudi z drugimi društvi po Sloveniji. Je pa bilo to sodelovanje v posameznih obdobjih bolj intenzivno, v nekaterih pa manj. Rada bi tudi omenila Tatjano Dolinšek in njene sodelavce iz podjetja RACIO iz Celja, ki so bili vrsto let ne le idejni, ampak tudi izvedbeni sodelavci pri oddaji.

Odplujva v nekoliko bolj osebne vode. Zdaj ste mlajša upokojenka in si svoj čas lahko razporedite prosto po Prešernu. Iz pogovorov z vami sem razbrala, da ste zelo dejavni na več področjih. Spremenili ste življenjski slog. Kaj vas je spodbudilo k temu in kakšno pot ste prehodili do spremembe? Ukvarjate se z različnimi stvarmi, vaša velika strast je vrtičkanje. Pred leti, ko sem po spletu okoliščin prišla v vaš dom, sem najprej opazila zelo lepo urejeno okolico hiše, poln vrt dobrot, pa seveda psičko Tajo. Od kod vam veselje do vrtičkanja, nekateri bi temu rekli brskanja po zemlji? Kaj vam pomeni imeti vrt?

Stik z zemljo imam že iz otroštva. Kot otrok sem rila po pesku na dvorišču pred stanovanjsko hišo, kjer smo živeli. Ko smo se preselili v svojo hišo, sem rada pomagala mami pri urejanju vrta. Ta stik z zemljo me je vedno pomiril in me vsaj za kratek čas odtrgal od vsakdanjih skrbi. Še zlasti rada opazujem rastline med rastjo in se veselim, ko uspem pridelati dobro domačo zelenjavo. Ta občutek, da samo stegneš roko, utrgaš in res sveže poješ tisto, kar si sam pridelal, je enkraten. Mi je pa pokojna mama večkrat rekla, da bi bilo zame bolje, če bi študirala agronomijo in bi obdelovala zemljo, kot da se ukvarjam z novinarstvom. Bi bila več doma in z družino, tako je pa to breme v veliki meri nosila ona.

Učite se tudi tujih jezikov, nam poveste katerih? Od kod vam veselje za to? Se zelo razlikujejo od slovenskega? Koliko časa se že učite?

V Ljubljani že nekaj let delujejo Dnevni centri aktivnosti za starejše. Eden izmed takšnih centrov je tudi v bližini mojega doma. Deluje že drugo leto, in ko sem izvedela zanj in dejavnosti, ki jih nudi, sem se vanj tudi vključila. Ker sem bila v času službe veliko odsotna od doma, nisem imela možnosti, da bi redno obiskovala kakšen tečaj tujega jezika. Zdaj pa to možnost imam, in tako že od lanskega leta obiskujem tečaj nemščine in od jeseni tudi konverzacijo angleščine. Je pa tako, vsak jezik ima svoje posebnosti in značilnosti in prav gotovo se jeziki med seboj razlikujejo.

Ukvarjate se tudi z jogo, to umetnost sproščanja in življenja ste nam strnili oziroma predstavili v nekaj predavanjih. Nekatere od nas ste tudi navdihnili, da smo se odločili poizkusiti in sprejeti nov način sproščanja, in ker ste pač kot oseba že po naravi pripravljeni pomagati, ste se odločili, da na vsakih štirinajst dni svoje znanje joge delite z nami na tečaju. Od kod ideja oziroma želja, da se sami spoznate z jogo? Kaj vam joga pomeni? Se na tem področju izobražujete sami, iz knjig, oddaj ali ste se po pomoč pri učenju obrnili na koga drugega?

Stresno življenje, še zlasti delo v medijih, pusti za seboj posledice. In to se najbolj odraža na zdravju. Po nasvetu ajurvedske zdravnice sem spremenila način življenja in prehrane ter se začela ukvarjati z jogo. Obiskovala sem tečaje joge, prebrala veliko literature, zdaj pa je joga moj način življenja. Ker sem želela svoje izkušnje deliti tudi z vami, sem se odločila, da vam ponudim predavanje o jogi. In ker ste po predavanjih izrazili željo, da bi delali jogijske vaje, to zdaj počnemo. Dihamo, se sproščamo in delamo asane.

Ste članica našega društva, društva AURIS. Vaše članstvo tu pa sega kako dolgo nazaj? Kako se počutite v društvu in kaj mislite o njegovem delovanju? Naš mali kolektiv se trudi, da deluje usklajeno, in skrbi za prav vse člane in njihove potrebe. Ste kot članica z delovanjem društva in društvenega kolektiva zadovoljni? Bi kaj spremenili, morda dodali, kaj odvzeli?

Članica društva sem že vrsto let, in to zato, ker sem se v vaši sredini vedno dobro počutila. Pri vas mi je lepo, lepo ste me sprejeli, vedno se čutim dobrodošlo. Še zlasti mi je všeč, da so vedno vsa vrata odprta, da ste tu in zdaj in da vodstvo društva ni odmaknjeno od članstva. Ko prihajam ob ponedeljkih, se res vidi, da društvo živi, da vse vrvi, da poteka istočasno kar nekaj tečajev, da si podajamo kljuke v prostoru, kjer imamo jogo, in ko končujemo, že stojijo pred vrati telovadci. Ali sem zadovoljna z delom društva? Jaz sem, ste vi? Če mi kaj ne bo všeč, bom povedala. Če bom želela, da se kaj doda, bom predlagala. Če se ne bom dobro počutila, bom odšla. Zdaj se dobro počutim, sem zadovoljna z delom društva in prihajam.

Kakšno pa je vaše mnenje o tehničnih pripomočkih za nas gluhe in dostopnosti do njih? Vi kot slišeča članica teh pripomočkov ne potrebujete, a morda imate svoje mnenje o tem, mi bralci, pa bi ga radi izvedeli?

Tehnični pripomočki morajo biti dostopni vsem – to je osnovna človekova pravica. Ampak pravice ni, je le na papirju, ali pa še tam ne. Za pravice se je treba boriti in si jih izbojevati. To velja za nas vse: slišeče, gluhe, naglušne, slepo-gluhe, invalidne, neinvalidne. V človeški zgodovini stalno poteka boj za pravice. Veliko pravic si je človek izbojeval. Zdaj pa živimo v času, ko se nam že izbojevane ukinjajo. Zato je ta boj še toliko težji, se mu pa ne smemo odpovedati, nikakor ne, še bolj se je treba boriti!

Kot predavateljica ste v našem društvu v nekaj delih predstavili jogo, način sproščanja, čiščenja telesa in duha. Zanima nas, kako ste prišli do sklepa, da bi svojo prakso in teorijo delili z gluhimi člani? Pred časom ste začeli tudi poučevati jogo, preproste vaje za sproščanje in spoznavanje zmožnosti naših teles. Tečaj poteka na štirinajst dni ob ponedeljkih. Kako se kot bolj natrenirani in z več znanja počutite med nami, ki smo bolj počasni in se šele učimo, prevzeli ste vlogo voditeljice oziroma učiteljice. Kako se vam zdi, da poteka učenje gluhih, je težje od poučevanja na primer slišečih, če imate s tem kaj izkušenj?

Nimam se za nobeno učiteljico, tudi jaz se še učim. Prenašam vam pa samo tisto, kar so me drugi naučili in me še učijo. Pomembno je, da se naučimo sproščati, pravilno dihati in pravilno delati vaje tako, da bomo res začutili učinke. Vsi se učimo in vsi si nabiramo izkušnje, ali slišimo ali ne. Tu ni razlike. Težava je samo pri sproščanju. Če slišiš navodila, se jim prepustiš in jim slediš. Če jih ne slišiš, se moraš sam »strenirati«, se jih naučiti na pamet in jih dajati sam sebi.

Kaj pa vaša življenjska filozofija, želje, cilji?

Bodi tisto, kar si, in se ne sprenevedaj. Priznaj svoje napake in se jih zavedaj. Kar ne želiš, da bi se tebi zgodilo, ne želi nikomur. Želim si, da ne bi bila nikomur v breme. Moj cilj je, da dobro prevlada nad zlim.

Ker se približujem koncu z vprašanji, bi vas prosila, če bi nam morda za konec kaj napisali, nam kaj sporočili, morda kakšno vodilo, ki je pomagalo vam in bi utegnilo spodbuditi tudi koga izmed nas?

Bodimo pozitivni, ne jamrajmo, jokajmo in stokajmo, to nas samo ubija in tlači – nas same in vse okoli nas! Življenje je ena sama velika preizkušnja – vsak zakaj ima svoj zato in vsaka slaba stvar, ki se nam zgodi, ima vedno tudi dobro stran.

Hvala za vaš čas in izkazano veselje ob odgovarjanju na moja vprašanja. Želim vam vse najboljše in najlepše, predvsem pa vam želim še veliko pozitivnega pogleda na svet in še naprej tako dobrega sodelovanja z društvom kot do zdaj.

Petra Čanak

Predavala nam je o jogi in o zdravem načinu življenja.V družbi članic in članov, kateri obiskujejo tečaj joge. Sami nasmejani obrazi.Ob dnevu žena skupaj s predsednikom društva AURIS, gospodom Borisom Horvatom.

 

Google prevod

Slovenian Croatian English French German Italian

Kontakt

Auris Kranj

Map-iconHuje 23/a

 
Clock  Uradne ure:
 
Pon: 15:00 - 19:00
Sre: 09:00 - 12:00
  14:00 - 16:00
Pet: 09:00 - 12:00
mobile-phone-cast-icon  Mobitel:  
041/ 777 036  
telephone-fax-icon  Tel/Fax  
(04) 235 14 70  
Phone-icon1  Telefon:
 
059 044 600  

Podružnica Jesenice

Ul. Staneta Bokala 4

 
Clock  Uradne ure:  
Tor: 09:00 - 13:00  
telephone-fax-icon  Tel/Fax:  
(04) 583 41 27  
Podružnica Tržič  
 Map-iconTrg svobode 10  
Clock  Uradne ure:  
Sre: 09:00 - 12:00
  14:00 - 16:00
Pet: 09:00 - 12:00
mobile-phone-cast-icon  Mobitel:  
041/ 908 550  

Podružnica Škofja loka

Map-iconKapucinski trg 4
Clock  Uradne ure:
Tor: 09:00 11:00
Sre: 14:00 16:00
Čet: 09:00 11:00
mobile-phone-cast-icon   Mobitel:  
041/ 777 036  

Prijavno okno



Koledar dogodkov

November 2018
N P T S Č P S
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 1

Anketa

Kakšna je spletna stran?
 
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow