Dohodnina1Najlepše se zahvaljujemo vsem, ki ste nam v letu 2017 podarili 0,5 % dohodnine.

 

Stičišče Prehod

novo4

 

 

Logo

Glasilo društva

novo.gif  
Mala  
 PDF Marec/April 2018  

 

Novice društva

Projekti

Izvajamo

Glavni

mod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_counter
mod_vvisit_counterDanes85
mod_vvisit_counterVčeraj284
mod_vvisit_counterTa teden369
mod_vvisit_counterTa mesec4244
mod_vvisit_counterVsi1089658

Prisotni na spletu

Prisotni 109 gostov .

Statistika ogledov

Števec pogledov vsebine : 6656651
Sporočilo
  • Obvestilo o uporabi piškotkov

    Spletni portal uporablja piškotke za potrebe analize obiskov in za izmenjavo prispevkov.

Jože Triler

8Prvega marca je 90 let dopolnil naš zvesti član, gospod Jože Triler, ki je z našim društvom povezan od samega začetka.

V društvu smo ga presenetili in mu pripravili slavje s skromno obdaritvijo v krogu članov, tudi tortica ni manjkala. Bil je zelo vesel, kajti take pozornosti ni pričakoval. V krogu svojih najožjih sorodnikov je praznoval 15. marca v neposredni bližini svojega doma, v gostilni Pri Godč, kjer so ga presenetili z darilom – električno motorno žago. Gospod Jože kljub visoki starosti še vedno dela, seveda ne toliko kot včasih, ampak toliko, kolikor mu dopušča zdravje.

 

 

Zato sva se dogovorila, da ga obiščem na njegovem domu v Svetem Duhu pri Škofji Loki, kjer si je ustvaril dom. Naredila sem intervju o njegovem življenju in delu, skozi vprašanja, ki sem jih postavila posebej zanj. To je njegov prvi intervju.

Najprej povejte našim bralcem malo o sebi, kdo ste, od kod prihajate?
Sem Jože, četrti otrok očeta Janeza in matere Ivanke. Rodil sem se v Svetem Duhu na rojstni domačiji, ki je zdaj ni več. Na njenem mestu je najmlajši brat Janez postavil svojo hišo. Starši so se v glavnem preživljali s kmetijstvom. Domačiji se je po domače reklo pri Jekc. V tistem času smo se vsi otroci rodili doma.

Kako ste odraščali? Ste edinec, imate morda kakšnega brata ali sestro? Imate kakšen lep spomin na čas odraščanja?
Oče Janez je imel v zakonu s prvo ženo dva otroka, polbrata, ki je majhen umrl, in polsestro, ki je še živa in je stara 95 let. Z njo nimam stikov. Kmalu mu je prva žena umrla in je ostal sam z dvema majhnima otrokoma, zato se je poročil z mojo mamo, Ivanko, Ljubljančanko iz Polja. Rodilo se jima je šest otrok. Prvi se je rodil brat, ki je kmalu umrl, drugi je bil brat Franci, ki je umrl pri 19. letih, bil je bolan na pljučih. Tretja je bila sestra Mici, ki je umrla pred petimi leti v starosti 88 let, četrti sem se rodil jaz, peta je bila sestra Ivanka, ki nas je zapustila lansko jesen v starosti 88 let. Kot najmlajši se je rodil brat Janez, ki ima 83 let in je nosilec kmetije. Na svoje otroštvo nimam posebnih spominov. Ko sem imel tri leta, sem padel s peči. Posledice so ostale za vse življenje, kajti takrat sem popolnoma oglušel.

Kaj ste kot otrok najraje počeli? Ste tudi kakšno zagodli?
Kot otrok se spominjam, da je bila moja sestra Mici večkrat tepena, ker je vedno odgovarjala. V glavnem sem v otroških letih moral doma veliko pomagati na kmetiji. Moral sem krmiti živino, kositi travnike, drugače pa nimam posebnih spominov, ker sem večino svojega otroštva preživel v ljubljanski Gluhonemnici. Kot otrok sem bil zelo občutljiv, za vsako malenkost sem se cmeril. Ob nedeljah sem moral hoditi k maši v Staro Loko. Ata me je silil, pa sem moral iti. Spominjam se, ko sem gazil sneg, do cerkve in nazaj.

Čas šolanja. Kakšni so vaši spomini na šolske dni? Kdaj ste prvič prestopili prag zavoda za gluhe – Gluhonemnice?
Z osmimi leti sem vstopil v ljubljansko Gluhonemnico. Obiskoval sem jo osem let. Med šolanjem sem stanoval tam. Domov sem se vračal med poletnimi počitnicami za dva meseca ter zimskimi za en teden. Ko sem se šolal, je bilo slabo za jesti. Z zajtrkom in kosilom sem bil zadovoljen, z večerjo pa ne. Za večerjo je bil skoraj vedno riž brez okusa, kaša, mleka ni bilo nič. V spominu mi je ostala učiteljica Podkrajškova, ki me je učila izgovarjati črko R. V razredu nas je bilo 12 učencev. Med sabo smo se dobro razumeli. Zdaj so vsi pokojni. Nazadnje je pred osmimi leti preminila sošolka Marija Štigel, ki je živela v Ameriki in s katero sva si občasno dopisovala. Med šolanjem sta me občasno obiskovali mama in mlajša sestra ter mi od doma prinašali priboljške.

Kakšni so vaši spomini na čas 2. svetovne vojne?
Komaj sem dopolnil 16. let, se je začela vojna na naših tleh. Bilo me je strah. Maja sem še z enim gluhim učencem, ki je bil leto mlajši od mene, pobegnil iz šole domov, kamor sem srečno prispel. Vmes sem moral prečkati italijansko-nemško mejo. Bal sem se nemških vojakov. Mesec po mojem pobegu je ravnatelj Zakovšek obvestil očeta, da se moram vrniti v šolo po spričevalo. Očeta so opozorili, da če ne pridem, ne bom mogel dobiti službe. Vrnil sem se v Gluhonemnico, kjer sem prejel spričevalo o zaključku šolanja. Ravnatelj mi je dne 20. 6. 1941 podelil nagrado – sklad Vite Župančičeve. To nagrado hranim še danes. Po koncu šolanja sem ostal doma in dve leti neuspešno iskal delo. Ves čas sem pomagal na kmetiji. Ko sem dopolnil 18 let, sem se zaposlil pri kolarju Jožetu Čemažarju v Žabnici. Začel sem sekati in skladati drva ter nato počasi napredoval in ob tem širil svoje znanje ter pridobival izkušnje. Štiri leta sem delal za malo hrane in nič plačila. Tam sem opravil pomočniški izpit za kolarja. Mama je preživljala svojo družino tako, da je hodila v Kranj prodajat domače kmetijske pridelke, pozneje pa v Loko. To delo je opravljala do visoke starosti.

Kako se je vaša življenjska pot obrnila? Ste se zaposlili?
Po štirih letih dela sem dal odpoved pri g. Čemažarju in se zaposlil v Gradisu v Škofji Loki, kjer sem tri leta delal kot kolar. Plača je bila zelo slaba, zato sem po treh letih dela dal odpoved. Po posredovanju neke pokojne gospe sem prek poznanstev dobil zaposlitev, prav tako v Gradisu, v Ljubljani, kjer sem delal 32 let, vse do upokojitve. Ves čas sem opravljal delo kolarja. Delal sem notranjo opremo za tovorna vozila. V Gradisu sem 30. 7. 1952 dobil mojstrsko spričevalo, ki ga še danes hranim. Ves čas sem se s kolesom vozil do železniške postaje in nato z vlakom v Ljubljano. Bil sem zelo zadovoljen. Skupaj sem imel 35 let delovne dobe. Upokojil sem se 1. julija 1982 v starosti 57 let. V Gradisu sem se dobro počutil, o čemer pričajo tudi priznanja. Za 20 let delovne dobe sem oktobra 1967 prejel zlat spominski znak. Oktobra 1972 sem za 25 let dela prejel priznanje za sodelovanje v podjetju. Oktobra 1977 sem za 30 let spet prejel priznanje, prav tako tudi oktobra 1980 za dolgoletno in uspešno delo ob 35-letnici Gradisa.

Kje ste spoznali svojo življenjsko sopotnico? Ustvarili ste si družino, ki ste jo tragično izgubili in ostali sami. Bil lahko povedali zakaj?
Prijatelj iz Celja mi je povedal zanjo. Obiskal sem ga in sva se dogovorila, da mi pokaže, kje živi. S kolesi sva se odpravila iz Celja v Poljčane, kjer sva pustila kolesi. Nato sva se peš vzpenjala do njenega doma, ki je bil v bližnjem hribu. Tako sem jo spoznal, mojo Elizabeto. Bila je naglušna od sedmega leta in ni obvladala znakovnega jezika. Sedem let sem ji dvoril in jo vsak mesec z vlakom in nato peš vztrajno obiskoval na domu. Mama ji ni pustila, da bi odšla k meni živet. Po njeni smrti se je končno priselila. Medtem ko sem jo obiskoval, sem si sezidal hišico. Leta 1963 sva se z Elizabeto vzela, nato se nama je leta 1964 rodila hči Marjeta. Žal nama ni bilo usojeno, da bi ustvarila veliko družino, kajti dvakrat sta se ženini nosečnosti zakomplicirali. Družinska idila ni trajala dolgo. Leta 1982 je žena v starosti 48 let umrla za rakom, čez dve leti pa sem izgubil edino hčerko, pri rosnih dvajsetih letih. Umrla je za levkemijo. Bila je izšolana frizerka. Leto za tem, leta 1985 pa me je zapustila moja mama pri dopolnjenih devetdesetih letih.

Kako ste sprejeli izgubo družine in kako ste premagovali praznino?
Čeprav sem ostal sam, nisem obupal. Poizkusil sem se vpisati v avtošolo, da bi opravil šoferski izpit, a žal nisem opravil zdravniškega spričevala, zato me je minilo. Veselje do hribov me je držalo pokonci. Shranjen imam planinski album, v katerem je napisano, katere vrhove smo skupaj z družino osvajali od leta 1979 pa vse do ženine smrti. Takrat smo bolj malo in občasno hodili v hribe. Od leta 1977 pa vse do leta 2002 sem bil član Planinske zveze Slovenije. Kmalu po ženini smrti, leta 1986, pri starosti 59 let, sem se včlanil v planinsko društvo Gradis in ostal član vse do leta 1994. V tem času sem prehodil in osvojil veliko vrhov. Naj naštejem, katere sem osvojil, na kar sem ponosen:

-         DNEVNIK S SLOVENSKE PLANINSKE POTI,

-         LEVSTIKOVA POT – 3-krat prehojena,

-         ZASAVSKA PLANINSKA POT: KUMROVEC–KUM,

-         POLHOGRAJSKA PLANINSKA POT – 2-krat prehojena,

-         LOŠKA PLANINSKA POT – 2-krat prehojena,

-         POHOD NA TISJE – 15 vzponov,

-         POHOD NA PRVINE,

-         POHOD NA RATITOVEC,

-         POHOD NA VELIKO POLJANO POD STORŽIČEM,

-         SPOMINSKI POHOD NA JAVORNIK – 8 vzponov,

-         SPOMINSKI POHOD NA STOL – 10 vzponov,

-         SPOMINSKI POHOD NA BLEGOŠ – 10 vzponov,

-         SPOMINSKI ZIMSKI VZPON NA POREZEN – 10 vzponov,

-         SPOMINSKI PLANINSKI POHOD PO POTEH 1. ŠTAJERSKEGA BATALJONA – 6 vzponov,

-         NOVOLETNI POHOD NA KUM – 18 vzponov,

-         ZIMSKI VZPON NA SNEŽNIK – 13 vzponov,

-         ZIMSKI POHOD NA KRIŠKO GORO – 4 vzponi.

Kakor nam je znano, imate življenjsko sopotnico, s katero si delite dobro in slabo. Povejte nam kaj o tem?
Ja, že 22 let imam prijateljico Anico, ki mi je kot druga hči. Živi v okolici Hrastnika in se občasno srečujeva. Anica vozi avto in me včasih pelje na kakšen bližnji hrib, da skupaj uživava v razgledu. Skupaj greva tudi na kakšen izlet. Dobro se razumeva.

Kdaj ste prvič prestopili prag društva AURIS?
Član društva AURIS sem od samega začetka, njegove ustanovitve, pred tem sem bil včlanjen v ljubljansko društvo. Takoj so me izvolili v nadzorni odbor, kjer sem to funkcijo opravljal skupaj z Stanetom Vrtovškom in Ivanom Dolganom. V društvu sem pridobil navdušenje in ljubezen do hribov.

Ste član našega društva, kljub hitremu tempu življenja in kljub visoki starosti ste v društvu še vedno dejavni. Povejte, kako ste zadovoljni z delovanjem društva?
Z delovanjem društva sem zelo zadovoljen in nimam nobenih pripomb. Samo pohvalim ga lahko. Rad se udeležujem predavanj, številnih izletov, na katerih vidim in ob tolmačih izvem marsikaj novega. Še bolj sem zadovoljen, ker imamo podružnico AURISA v Škofji Loki. Če mi čas dopušča, se oglasim pri Alenki in mi pove vse, kar me zanima. Fino mi je, ker je blizu.

Pred kratkim ste dopolnili visoki jubilej – 90 let, za kar vam iskreno čestitam in vam želim veliko zdravja. Bi mogoče bralcem povedali, kakšen je vaš recept za dosego tako častitljive starosti?
Čeprav ne hodim več v hribe zaradi težav s srcem, saj takrat malo težje diham, mi noge še vedno dobro služijo. Zjutraj zgodaj vstanem, pozajtrkujem in nato pregledam časopise. Naročen sem na Gorenjski glas, Dnevnik, Nedeljski dnevnik. Včasih sem bil naročen na Delo, a sem ga odjavil zaradi ogromnega, nerodnega formata. V Dnevniku najraje berem športne strani, drugače pa berem različne življenjske zgodbe. Z veseljem pa prebiram glasilo Iz sveta tišine, še bolj pa Prisluhnite nam, kjer izvem marsikaj zanimivega o društvu in njegovih članih. Včasih kakšne besede ne razumem, zato jo prepišem in nato vprašam Alenko, da mi obrazloži, kaj pomeni. Kadar je lepo vreme, grem raje ven na sprehod, takrat branje zanemarim. Ob lepem vremenu prehodim eno do dve uri na dan, samo po ravnini. Še vedno se vozim s kolesom. Kolesarim največ eno uro na dan. Včasih se odpravim s kolesom na kavo. Televizije ne gledam prav veliko. Spremljam šport in dnevnik v slovenskem znakovnem jeziku. Rad gledam oddajo za gluhe Prisluhnimo tišini. Kuham si sam, po kosilu grem za eno urico počivat, da si naberem moči. Še vedno rad vrtnarim. Imam vrt, na katerem mi zraste zelenjava, solata, peteršilj, korenje... Sam hodim v trgovino. V bližini imam brata in nečaka. Če kaj potrebujem, nečak dobro poskrbi zame.

Mogoče mi je visoka starost položena v zibko, kot sem že omenil, je mama dočakala devetdeset let.

Dokler imamo spomine, obstaja preteklost.
Dokler imamo upanje, nas čaka nov dan.
Dokler imamo dobre prijatelje je lepa sedanjost.
Vse najboljše in najlepše za rojstni dan!

Alenka Dobnikar

32567910111213

Google prevod

Slovenian Croatian English French German Italian

Kontakt

Auris Kranj

Map-iconHuje 23/a

 
Clock  Uradne ure:
 
Pon: 15:00 - 19:00
Sre: 09:00 - 12:00
  14:00 - 16:00
Pet: 09:00 - 12:00
mobile-phone-cast-icon  Mobitel:  
041/ 777 036  
telephone-fax-icon  Tel/Fax  
(04) 235 14 70  
Phone-icon1  Telefon:
 
059 044 600  

Podružnica Jesenice

Ul. Staneta Bokala 4

 
Clock  Uradne ure:  
Tor: 09:00 - 13:00  
telephone-fax-icon  Tel/Fax:  
(04) 583 41 27  
Podružnica Tržič  
 Map-iconTrg svobode 10  
Clock  Uradne ure:  
Sre: 09:00 - 12:00
  14:00 - 16:00
Pet: 09:00 - 12:00
mobile-phone-cast-icon  Mobitel:  
041/ 908 550  

Podružnica Škofja loka

Map-iconKapucinski trg 4
Clock  Uradne ure:
Tor: 09:00 11:00
Sre: 14:00 16:00
Čet: 09:00 11:00
mobile-phone-cast-icon   Mobitel:  
041/ 777 036  

Prijavno okno



Koledar dogodkov

November 2018
N P T S Č P S
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 1

Anketa

Kakšna je spletna stran?
 
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow