Dohodnina1Najlepše se zahvaljujemo vsem, ki ste nam v letu 2017 podarili 0,5 % dohodnine.

 

Stičišče Prehod

novo4

 

 

Logo

Glasilo društva

novo.gif  
Mala  
 PDF Marec/April 2018  

 

Novice društva

Projekti

Izvajamo

Glavni

mod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_counter
mod_vvisit_counterDanes103
mod_vvisit_counterVčeraj284
mod_vvisit_counterTa teden387
mod_vvisit_counterTa mesec4262
mod_vvisit_counterVsi1089676

Prisotni na spletu

Prisotni 197 gostov .

Statistika ogledov

Števec pogledov vsebine : 6656871
Sporočilo
  • Obvestilo o uporabi piškotkov

    Spletni portal uporablja piškotke za potrebe analize obiskov in za izmenjavo prispevkov.

Andreja Ančimer

1Ga. Andreja Ančimer je dolgoletna članica Medobčinskega društva gluhih in naglušnih za Gorenjsko AURIS Kranj.

Pozdravljeni! Je to vaš prvi intervju s strani gluhih? Se nam predstavite?
Sem Tržičanka, doma na Kovtrnici, kot se po domače reče poti med Tržičem in Bistrico pri Tržiču, ki je danes lepa sprehajalna pot, včasih, še pred davnimi leti, pa je bila glavna povezava Tržiča s širnim svetom. Zelo sem vesela, da ste me povabili na intervju, in upam, da bom s svojimi izkušnjami lahko pomagala še komu, ki ima podobne težave.

Kakšna je bila vaša pot med nas?
Ko danes pomislim na mlajša leta, ugotavljam, da sem bila že kot otrok naglušna, vendar takrat temu niti nisem posvečala pozornosti. Pri zdravniških preiskavah so pozneje ugotovili, da gre za gensko okvaro in posledica te je postopna izguba sluha, vida in ravnotežja. Bojim, se, da je ta okvara dedna, zato z možem zelo pozorno spremljava in nudiva pomoč sinu, ki je tudi težko naglušen.

Kakšni so vaši spomini na šolska leta?
Spominjam se, da sem v osnovni in srednji šoli vedno nekako poskrbela, da sem sedela v prvih vrstah, da sem slišala učitelje in si tudi pomagala z branjem z ustnic. Zaradi iznajdljivosti pri učenju nisem imela težav in sem uspešno končala šolanje ter se izučila za predmetno učiteljico in potem dobila tudi službo v domačem kraju.

Kako pa je potekala vaša poklicna pot?
Zaposlitev sem dobila v domači osnovni šoli v Bistrici pri Tržiču, učila sem 1. in 2. razred, govorila oziroma predavala sem zelo glasno in razločno, kar sem zahtevala tudi od učencev, da sem jih lahko razumela. Veliko pa sem si pomagala tako, da sem odčitavala z ust. Verjetno sem bila učencem malo sitna, ampak drugače ni šlo. Sem se pa vseskozi bala, da ne bom česa preslišala in da se mojim učencem ne bo kaj zgodilo zaradi moje naglušnosti. Na žalost je moja bolezen vedno bolj napredovala, s tem pa so se večale moje težave, kljub polnemu razumevanju sodelavk in sodelavcev. Vsi so mi zelo pomagali, tudi ravnatelj je bil nadvse pozoren in mi je pomagal, vendar so bile ovire prevelike, svojega poklica nisem mogla več opravljati in pri 40. letih sem se invalidsko upokojila.

Nam lahko opišete vašo družino?
Mož Janez je doma iz Predoselj pri Kranju, z njim sem se poročila pri svojih 20. letih in že takrat sem upala, da bo mož razumel mojo naglušnost. Rodila sta se nama hči Maja in sin Nejc. Ko sva bila še oba v službi, so otroke varovali starši. Nejc je imel težave že v vrtcu, kmalu me je vzgojiteljica opozorila, da se odmika od družbe, zato sem postala bolj pozorna na njegov razvoj. Šli smo na preiskave v Ljubljano in tam so za oba ugotovili, da sva težko naglušna, oziroma da je sin podedoval mojo bolezen, kar me je zelo prizadelo. Da bi imel čim manj težav v šoli, smo se mu zelo posvetili, nikoli nam ga ni bilo težko peljati na kakšen dodaten pregled, če je kdaj prišel iz šole in rekel, da slušni aparat nagaja ali ne dela, smo šli takoj v akcijo, ni nam bilo težko vzeti celega dneva, da smo vse uspešno uredili in popravili slušni aparat. Nejc se je odločil za študij računalništva in mislim, da je to pravi poklic zanj in za njegovo naglušnost, nisem si pa predstavljala, da se bo življenje tako spremenilo in da bo tako težko dobiti službo zanj. Hči je zelo zgodaj spoznala, da je večina pozornosti posvečena sinu in je tudi zato postala bolj samostojna in se je večkrat kar sama umaknila v samoto. Oba sta bila zelo pridna v šolskih letih in tudi pozneje z njima nisem imela nobenih težav. Imam pa tudi zlato sestro Majdo, ki nam vsem in še posebno meni vseskozi stoji ob strani ter nam pomaga po svojih najboljših močeh, nanjo sem pa res ponosna in vesela, da jo imam ter da me razume. Pravzaprav je celo življenje naše družine podrejeno naglušnosti, hvaležna sem možu, da je tako razumevajoč in mi vsakodnevno zelo pomaga, še zlasti mi veliko pomeni, da je pozitiven, kar dobro vpliva tudi name.

Kako in kdaj ste spoznali naše društvo in delovanje?
Ker sva s sinom oba težko naglušna, smo vedno iskali informacije, kje, kdo in kako nam lahko pomaga pri reševanju naglušnosti, še posebno ko je sin zaključeval srednjo šolo in se odločal za študij, spoznali smo, da so naglušni otroci prepuščeni sami sebi, in zdelo se nam je, da nam mora nekdo pomagati. Leta 2004 se je v Tržiču na Trgu svobode 10 odprla podružnica
društva in med prvimi strankami sva bila tudi midva, redno smo se udeleževali srečanj samopomočne skupine, v kateri smo si izmenjavali mnenja in predloge, s katerimi smo se soočali naglušni. Lahko povem, da nam je odprtje podružnice zelo približalo delovanje društva, spoznali smo nove ljudi in začutili smo, da nismo osamljeni v bitki z naglušnostjo. Že ob prvem obisku naju je sprejel Boris Horvat, ki mu v Tržiču vsi pravijo Tihi, ki je tudi sam zelo naglušen in je danes predsednik društva. Veliko smo se pogovarjali, še največ o Nejčevem šolanju in kakšno pomoč bi potreboval pri tem. Že prvo leto je Boris s pomočjo društva sprožil humanitarno akcijo ob kulturnem dogodku oziroma razstavi v atriju občine Tržič ob mednarodnem dnevu gluhih. Takrat je občina Tržič Nejcu podarila FM-sistem, ki mu je zelo pomagal pri študiju in ga uporablja še danes. Moram omeniti še eno pridobitev, ki mi zelo veliko pomeni: leta 2010 je društvo AURIS v Tržiču organiziralo mednarodni dan gluhih, ki je bil v sodelovanju z občino Tržič zelo lepo organiziran in odmeven dogodek, na katerem smo lahko opozorili na našo invalidnost in težave. Hvaležna sem, da je župan Borut Sajovic sam dal pobudo in zagotovil sredstva za vgradnjo indukcijske zanke v Kulturni center, in povedati moram, da sem šele takrat prvič lahko v celoti spremljala prireditev in vse poznejše, ne najdem pravih besed, da bi opisala, kako srečna sem bila takrat. Se je včasih sicer zgodilo, da so jo pozabili vklopiti in sva jih z možem morala na to opozoriti. Z Borisom smo še vedno v zelo dobrih in prijateljskih odnosih, in če potrebujemo kakšno pomoč pri slušnem aparatu, zamenjavi cevke ali kaj podobnega, nas obišče kar na domu. Pa tudi naš društveni časopis nam še svež dostavi zjutraj v nabiralnik.

Kako pa preživljate prosti čas oziroma s kakšnimi hobiji ste se včasih ukvarjali in kako je danes s tem?
Včasih sem zelo veliko naredila sama, kuhala, pospravljala, delala na vrtu, pletla, kvačkala, štrikala, vezla, nikoli mi ni bilo dolgčas, veliko sem brala, tudi po hribih sva veliko hodila z možem, vsega tega zdaj ni več. Moja bolezen je tako zelo napredovala, da sem poleg sluha izgubila tudi vid, zato na žalost vse te dejavnosti, ki sem jih včasih s takim veseljem počela,
odpadejo. Tudi na sprehod okoli domače hiše ne morem več sama, ampak samo s spremstvom.

Z letošnjim letom ste tudi vključeni v program asistence, kako je prišlo do tega?
Kot sem že povedala, nas Boris večkrat obišče doma ali pa ga z možem obiščeva v tržiški pisarni in verjetno je sam opazil moje vedno večje težave. Ko sta se pogovarjala z možem, mu je omenil možnost asistence na domu, ki jo društvo izvaja v okviru razpisa Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS, in da bi mi doma lahko pomagala asistentka Mirsada Ibradžič iz Tržiča, ki je tudi sama naglušna. Z možem sva se strinjala in kmalu smo imeli doma prvi sestanek z razlago programa asistence. Od tega je že skoraj pol leta in moram reči, da sem zelo vesela in hvaležna, da mi v društvu posvečate toliko pozornosti in pomoči. Danes si brez asistence življenja sploh ne znam več predstavljati, po pravici povem, da komaj čakam dan, ko pride Mirsada. Pomaga mi pri gospodinjstvu, osebni negi, spremlja me na sprehode, velikokrat greva v mesto, obiščeva našo podružnico in še veliko drugih stvari. Hvaležna pa sem tudi občini Tržič, ki program asistence na domu sofinancira, brez tega bi ostala brez pomoči. Asistenca pa je v veliki meri razbremenila tudi druge družinske člane, ki lahko tisti čas izkoristijo za svoje potrebe, mož je še vedno zelo dejaven v družbenem življenju, je član številnih društev od gasilcev do humanitarnih, v krajevni skupnosti – in zdaj si lahko malo več časa vzame za svoje dejavnosti, kar prej ni bilo možno, saj je moral dobesedno 24 ur na dan skrbeti zame. Zelo dobro se mi zdi, da si lahko sama določam urnik oziroma čas, ko potrebujem pomoč, potrebujem pa tudi nekaj časa zase in počitek, zato sem res hvaležna Mirsadi in društvu, še zlasti sekretarki Zlati, ki usklajuje naše zahteve, da se znajo organizirati in prilagoditi mojim željam in potrebam. Če povem s svojimi besedami: odkar me obiskuje Mirsada, je v moje življenje spet posijalo sonce.

Pred kratkim ste se vrnili iz Kranjske Gore, kjer ste letovali v domu ZDGNS, kako ste preživeli dopustniške dneve?
Ja, res je, društvo mi je ponudilo možnost dopustniškega oddiha v okviru vsakoletnega programa, ki uporabnikom omogoča brezplačno koriščenje apartmajev v domu Zveze. Že nekaj časa nisem bila na morju ali kakšnem podobnem oddihu, zato sem bila s temi preživetimi dnevi v Kranjski Gori zelo zadovoljna. Tudi zato, ker mi je društvo omogočilo spremstvo Mirsade, saj sama tega ne bi zmogla. Vsaka sprememba okolja in prostorov je zame nepremostljiva ovira in brez spremstva sem popolnoma nemočna. Sam dopust je name vplival nadvse pozitivno, sem se kar malo odklopila od domačega okolja in vsakdanjih težav, počutila sem se odlično, veliko sva se sprehajali, obiskovali trgovine, ki so mi bile popolnoma nepoznane, ampak skupaj sva zmogli tudi to, srečali sva tudi članico društva Danico Hostnikar, ki naju je povabila na dom, najprej na kavo, potem pa še na skupni sprehod. Mirsada mi je pomagala pri tuširanju in še danes mi gre na smeh, ko nama je tuš ušel iz rok in začel opletati po svoje, takrat sva se pa res zabavali in nasmejali. Mirsada me je začela učiti govorice gluho-slepih: to je komunikacija, ko me nekdo drži za roke in kreta; moram reči, da sva se kar veliko naučili, mi je zelo prav prišlo tudi znanje, ki sem ga pred leti dobila na tečaju SZJ v društvu. Moram pohvaliti osebje in ponudbo doma, še posebno oskrbnica Milada se je zelo potrudila, vedno si je vzela čas in me učila hoje po stopnicah, tudi preostala družba je bila prijetna, hrana je bila pa sploh super, dom pa se mi zdi ustrezen in primeren. Všeč mi je bila sprememba okolja, planinski sprehodi so zelo dobro vplivali na moje počutje, počutila sem se res prijetno in lepo, tistih nekaj dni je še prehitro minilo, hvala vsem, da ste mi omogočili res prijeten in zdrav oddih.

Lani je stopil v veljavo zakon ZIMI; kako je vam pomagal?
Veliko tehničnih pripomočkov že poznam in sem jih lahko tudi preizkusila – tako doma kot v društvu in pri dobaviteljih – in nekaj si jih tudi zelo želim, na primer vibracijsko uro, že zaradi lastne samostojnosti, tudi sin že ima nekaj stvari in je z njimi zelo zadovoljen. Nisem pa še izkoristila danih možnosti, preprosto zato, ker nimam v svojih izvidih napisane izgube sluha v odstotkih po Fowlerju, kljub vsem zdravniškim potrdilom o bolezni in skoraj 100-odstotni izgubi sluha in vida bom morala spet iti na pregled, da mi zdravnik v izvid zapiše to zahtevo, pa tudi spričevala iz osnovne šole ne najdemo, kar spet zahteva dodatna pota in stroške, ampak drugače ne gre, brez zahtevanih potrdil mi na upravni enoti ne morejo odobriti vrednotnice. Tudi indukcijska zanka za spremljanje televizijskega govora bi mi prišla prav, slike sicer ne vidim več, lahko pa bi z zanko spremljala govor.

Bi želeli za konec našim bralcem podati še kakšno misel?
Še enkrat bi se rada zahvalila vsem, sekretarki, predsedniku in vsem drugim, da mi posvečate toliko pozornosti, všeč mi je, da sami opažate, kakšne potrebe imamo na terenu, kajti marsikomu je težko prositi za pomoč, in če nam je ponujena, jo tudi lažje sprejmemo. Meni komunikacija z vsemi, tudi z domačimi, predstavlja vedno večjo težavo, kar je utrujajoče za vse, zato sem res vesela, da mi je Mirsada pokazala nov način, kako se lahko sporazumevam, in zdaj komaj čakam, da se naučiva česa novega. Spoznala sem, da so gluhi in naglušni zelo prilagodljivi in pozitivni ljudje ter da se je treba sprijazniti z invalidnostjo in iz tega, kar nas doleti, potegniti nekaj dobrega in pozitivnega. Vesela sem, da sem med vami spoznala nove ljudi, še bolj sem pa vesela, da sem pri vas našla ravno takšno pomoč, kot jo potrebujem. Našla sem prijaznost in razumevanje, in to mi še največ pomeni, hvala vsem.

Alenka Dobnikar

245167

Google prevod

Slovenian Croatian English French German Italian

Kontakt

Auris Kranj

Map-iconHuje 23/a

 
Clock  Uradne ure:
 
Pon: 15:00 - 19:00
Sre: 09:00 - 12:00
  14:00 - 16:00
Pet: 09:00 - 12:00
mobile-phone-cast-icon  Mobitel:  
041/ 777 036  
telephone-fax-icon  Tel/Fax  
(04) 235 14 70  
Phone-icon1  Telefon:
 
059 044 600  

Podružnica Jesenice

Ul. Staneta Bokala 4

 
Clock  Uradne ure:  
Tor: 09:00 - 13:00  
telephone-fax-icon  Tel/Fax:  
(04) 583 41 27  
Podružnica Tržič  
 Map-iconTrg svobode 10  
Clock  Uradne ure:  
Sre: 09:00 - 12:00
  14:00 - 16:00
Pet: 09:00 - 12:00
mobile-phone-cast-icon  Mobitel:  
041/ 908 550  

Podružnica Škofja loka

Map-iconKapucinski trg 4
Clock  Uradne ure:
Tor: 09:00 11:00
Sre: 14:00 16:00
Čet: 09:00 11:00
mobile-phone-cast-icon   Mobitel:  
041/ 777 036  

Prijavno okno



Koledar dogodkov

November 2018
N P T S Č P S
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 1

Anketa

Kakšna je spletna stran?
 
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow