Dohodnina1Najlepše se zahvaljujemo vsem, ki ste nam v letu 2017 podarili 0,5 % dohodnine.

 

Stičišče Prehod

novo4

 

 

Logo

Glasilo društva

novo.gif  
Mala  
 PDF Marec/April 2018  

 

Novice društva

Projekti

Izvajamo

Glavni

mod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_counter
mod_vvisit_counterDanes85
mod_vvisit_counterVčeraj284
mod_vvisit_counterTa teden369
mod_vvisit_counterTa mesec4244
mod_vvisit_counterVsi1089658

Prisotni na spletu

Prisotni 113 gostov .

Statistika ogledov

Števec pogledov vsebine : 6656658
Sporočilo
  • Obvestilo o uporabi piškotkov

    Spletni portal uporablja piškotke za potrebe analize obiskov in za izmenjavo prispevkov.

Intervju z gospo Jožico Žagar

6aGospo Jožico poznamo kot dolgoletno članico društva Auris in mamo sekretarke Zlate. Jožica je najstarejša dejavna članica našega društva in je vedno prisotna na predavanjih, delavnicah ročnih del, izletih in prireditvah, kot je praznovanje mednarodnega dneva gluhih.

 

Pozdravljena, bi se našim bralcem na kratko predstavili, kdo ste in od kod prihajate? Ste edinka, imate morda kakšnega brata ali sestro? Obenem nas zanima, ali je to vaš prvi intervju s strani gluhih?

Ja, to je moj prvi intervju. Rodila sem se kot četrti otrok mami Heleni in očetu Jakobu daljnega 2. aprila 1928 na podeželju v Lahovem grabnu pri Jurkloštru. Za tiste, ki ne vedo, na kratko; to je zaselek, ki je v bližini Rimskih Toplic. Živeli smo zelo skromno v hiši, ki je bila v lasti starega očeta po očetovi strani, ki je bila za tiste čase precej razkošna. Hiša je stala ob potočku in je bila lepa, zidana, streha je imela strešnike, s slamnato streho je bil prekrit le hlev. Strehe iz slame je imela takrat večina hiš v soseščini. Mama je imela 12 otrok, od katerih sta dva kmalu po rojstvu umrla. Kot prvi je prijokal na svet brat Franci, za njim sestra Veronika, ki je bila tudi članica našega društva in nas je junija zapustila. Tretji je bil brat Tone, četrta po vrsti pa sem jaz, za mano je kot peti prijokal brat Lojze, za njim Ivan; sledi Vida, za njo pa Milka. Začela se je 2. svetovna vojna. Cela družina se je preselila k očetu v Nemčijo, kjer je služil svoj kruh, v tem času sta se kot zadnja rodila Mirko in Irma. Kot otroci smo se imeli zelo radi, bili smo veseli in radoživi. Zdaj nas je sedem še živih.

Kako ste odraščali? Hranite morda kakšen posebno lep spomin na svoje otroštvo, čas odraščanja?

Kot sem že omenila na začetku, da smo živeli v hiši starega očeta. Poleg nas sta živela tudi mlajša brata mojega očeta. Ne vem točno, katerega leta na božični večer sta moja strica z nekakšno raketno pištolo ustrelila v zrak, predno smo odšli v cerkev k polnočnici. Potem smo odšli v cerkev. Nismo pa opazili, da je raketa iz pištole priletela na streho hleva in zanetila požar. V cerkvi so ljudje začeli govoriti, da pri nas gori, in ko smo pripešačili do domačije, je že vse gorelo. Uspeli so rešiti živino iz hleva, to pa je tudi vse. Tega požara se še zdaj zelo dobro spomnim, ostali smo namreč brez strehe nad glavo. Prišlo je do družinskega prepira, kajti strica sta ves čas morala poslušati očitke zaradi požara, češ da sta kriva. Očitkov nista mogla več prenašati in sta pobegnila od doma čez mejo. Eden je odšel v Ameriko, drugi pa v Francijo, kjer sta se ustalila in si ustvarila družine. Namesto da bi se lotil obnove, se je stari oče odločil, da proda hišo, kar je mojega očeta zelo prizadelo. Ostali smo brez strehe in se odselili kot podnajemniki v staro mrzlo, vlažno in ubogo bajto, v prostore, kjer je včasih bil hlev. Otroci smo bili večkrat bolni in lačni. Mama in oče sta nas preživljala s priložnostnimi deli na kmetijah. Pri treh letih sem zbolela za škrlatinko, posledica tega pa je popolna izguba sluha. Ko sem ozdravela, ni nihče ugotovil, kaj je narobe z mano.Takrat smo veliko delali na njivi, kjer sem jaz tudi želela pomagati.Gledala sem mamo, ki je nekaj pulila na zemlji, verjetno plevel ali kakšno zelenjavo, in sem tudi jaz začela puliti, saj sem mislila, da delam prav. Mama me je poklicala, nisem se obrnila, svoje delo sem »delala«, naprej. Mama je mislila, da sem se tako scrkljala med prebolevanjem škrlatinke, da zdaj sploh nič ne ubogam, zato me je udarila, saj sem v resnici delala škodo. Veste, takrat se je s pridelki delalo zelo skrbno in hrane je bilo vedno premalo. Vse skupaj se je potem ponovilo še enkrat in spet sem jih dobila po zadnjici. Ko pa se je vse skupaj ponovilo tretjič, se je mama zamislila in si rekla, da je nemogoče, da sem zaradi bolezni postala tako trmasta, prešinilo jo je, da mogoče ne slišim. Tekla je v hišo, vzela dve pokrovki, se potihem postavila za moj hrbet in udarila s pokrovkama. Nisem se obrnila. Spoznala je, da ne slišim. Takrat so se ji utrnile solze za vse krivice, ker me je neupravičeno kregala. O tem je pozneje, ko sem bila že odrasla, večkrat govorila in zraven vedno jokala.O gluhoti takrat nihče ni nič vedel. V bližini ni bilo gluhih. Oče me je takoj odnesel (bila sem še majhna in živeli smo daleč v hribih) v bližnjo bolnišnico, kar je bil zame kot otroka tudi velik šok. Tam sem ostala en teden. Nikakor nisem mogla razumeti, zakaj me je pustil tam. Nisem vedela, ali bo prišel pome, zato sem zavračala hrano. Dobro se spominjam nun, ki so opravljale delo medicinskih sester, kako so bile dobre z mano. Ker sem zavračala hrano in ker so videli, da zelo trpim in da mi ne morejo pomagati, so poklicali očeta, da pride pome. Bilo je težko, ker nihče od domačih ni vedel, kako se pogovarjati z mano.

Čas šolanja? Kakšni so vaši spomini na šolske dni. Kdaj ste prvič prestopili prag zavoda za gluhe – Gluhonemnice?

Mamo je zelo skrbelo, kaj bo z mano. Ko je začel brat Tone obiskovati 2. Razred, me je vzel s seboj, da sva skupaj hodila do šole. Takrat sem začela hoditi v 1. razred in ga obiskovala dober mesec. Učiteljica je bila zelo prijazna in se mi je še posebej posvečala, kot je vedela in znala. Še zlasti se je z mano trudila pri matematiki. Učiteljica je naročila bratu, da naj reče mami, da mi mora za v šolo dati 10 fižolčkov. Mami ni šlo v glavo, kaj bom s fižolčki počela v šoli. Učiteljica me je z njimi poučevala matematiko, da sem jo lažje dojela. V tem času je tudi poizvedovala in izvedela, da v Ljubljani obstaja gluhonemnica. Zato je naročila mojemu bratu, naj doma pove, da mi ni treba hoditi v šolo. Povedala mu je za to gluhonemnico; ker sem bila z obiskovanjem pouka že prepozna, sem ostala doma do jeseni, ko je bilo treba v šolo. S šolskim letom 1936/37 sem prestopila prag Gluhonemnice. V 1. razred me je pospremil oče. Tam sem ostajala, domov sem se vračala samo za praznike ali šolske počitnice. V Ljubljani mi je bilo kar v redu. Tam smo dobili vsaj tri obroke hrane na dan. Kot otrok sem bila zelo boječa in sramežljiva. Učiteljica v Gluhonemnici je bila dobra. V razredu nas je bilo 6 deklic in 7 fantov. Dobro smo se razumeli. Imeli smo urnik, ki smo se ga strogo držali. Meni ni bilo hudega, pa tudi dobro so me naučili govoriti. Prvo šolsko leto sem zaključila z odličnim uspehom, zato so me nagradili. Dobila sem zlato varčevalno knjižico, darilo Mestne hranilnice, z nakazanimi 50 dinarji. Denar bi mi bil nakazan, ko bi postala polnoletna z obrestmi vred. Na žalost nisem dobila nič, saj se je začela 2. svetovna vojna. Kraljevine ni bilo več, valuta je bila druga, zato je vse skupaj postalo brezpredmetno. V spomin še vedno hranim to knjižico.
Doma smo sčasoma našli malo boljšo hišo, z boljšimi bivalnimi pogoji, kamor smo se spet preselili kot podnajemniki. Lastnik je odšel na delo v Francijo in nam je hišo dal v najem. Kot sem že omenila, smo živeli zelo težko, zato se je oče med preselitvijo odločil, da gre v svet s trebuhom za kruhom. Preselil se je v Nemčijo v Geislingen, kjer je dobil delo kot rudar v rudniku železove rude. To je bilo okoli leta 1937. Po pošti nam je pošiljal svoj zasluženi denar, da smo lahko preživeli. Občasno je mama hodila pomagat okoliškim kmetom. Leta 1941, ko se je pri nas začela vojna, sem ravno obiskovala 5. razred. Nisem ga zaključila, kajti predčasno so nas poslali domov. Iz šole nas je gluhe otroke učitelj spremljal z vlakom. Mene je vprašal, če bom znala sama domov iz Rimskih Toplic. Rekla sem mu, da bom. Nato sem več kot tri ure hodila peš do doma. Doma niso mogli verjeti, da sem sama prišla domov. Zaradi vojne se je mama odločila za selitev v Nemčijo k očetu. Na pot se je odpravila z osmimi otroki, čeprav ni znala nemško. O tem so celo pisali v lokalnem časopisu in objavili našo fotografijo. V Nemčiji sem pri 13. letih delala v tekstilni tovarni za vojaške uniforme. Opravljala sem lažja šiviljska dela, šivala sem rokave, delala sem s sestro Vero. Tudi mlajši brat je pri 12. letih že moral delati. Bila je vojna in potrebovali so delavce, zato so zaposlovali tudi starejše od 70 let. Delovne sile je vedno primanjkovalo. V Nemčiji smo dočakali konec vojne. Po vojni se je cela družina vrnila v Slovenijo. V porušeno domovino smo se pripeljali v živinskem vagonu. Začasno so nas nastanili  v prostore, kjer je bila včasih šola. Vse je bilo požgano in uničeno.

Kako se je vaša življenjska pot obrnila? Ste se zaposlili? Kaj ste najrajši delali kot mladostnica?

Oče me je imel rad in mi je želel vse dobro, zato je zahteval, da se vrnem v Gluhonemnico. Imela sem že 17 let in pet izgubljenih let šolanja. Zelo nerada sem se vrnila. Moje bivše sošolke so ostale doma, jaz pa sem morala v šolo. Še dve leti sem hodila in pridobila veliko znanja predvsem pri matematiki, kar mi je mnogokrat v življenju prišlo zelo prav. V tem času je oče dobil delo v rudniku v Trbovljah. Dobili smo tudi rudarsko podnajemniško stanovanje, kamor smo se dokončno preselili. Veste, izhajam iz prave zavedne slovenske rudarske družine. Starši, bratje in sestre smo se zelo dobro razumeli. V naši hiši je bilo veliko smeha in pesmi, takrat pač ni bilo televizije, zato se je veliko prepevalo domače slovenske pesmi. Čeprav ne slišim, sem se vedno veselila, ko so ob nedeljah popoldne vsi sedli za mizo in peli. Ti skupni trenutki so nas še bolj povezovali. Po končanem šolanju sem se vrnila domov z zaključeno osnovno šolo. Mama je menila, da bi bilo dobro, da bi se izučila za krojačico. Učit sem se hodila na zadrugo v Trbovljah. Vsak dan sem pol ure hodila peš na delo in nazaj. V zadrugi je istočasno potekala obrtna šola, šolanje je trajalo dve leti. V tem času sem opravila izpit za krojaško pomočnico. Po opravljenem izpitu sem se zaposlila v zadrugi, kjer je bilo zaposlenih več gluhih. Izdelovala sem moške hlače.

Kje ste spoznali gospoda Jakoba, svojega življenjskega sopotnika? Vemo, da ste ponosna mati hčere Zlate, babica dveh vnukinj in treh pravnukinj. Kaj vam je v največje veselje?

V zadrugi sem spoznala svojega moža Jakoba. Zaljubila sem se. Po dveh letih zveze sva se poročila v Trbovljah. Sledilo je poročno slavje doma, prišlo je nekaj gluhih prijateljev, tudi akademski kipar, že pokojni gospod Ivan Štrekelj. Slavje je trajalo do jutra. Po poroki sva živela ločeno, ker nisva imela stanovanja, doma pa tudi ni bilo prostora. Čez čas je mož iskal zaposlitev v Ljubljani in jo tudi dobil. Kmalu sem šla za njim in dobila zaposlitev v istem podjetju kot moj mož. Mož je delal kot krojač vojaških uniform, jaz sem prav tako opravljala dela krojačice in podobo. V Ljubljani sva kot podnajemnika živela v stari Ljubljani, v Rožni ulici,v prostorih, kjer je bila včasih mesnica. Stanovanje je bilo mrzlo in vlažno. Na stranišče se je hodilo čez dvorišče in je bilo skupno za več strank. V kuhinji je cel dan gorela luč, ker je bil prostor tako teman, obrnjen je bil proti drvarnici. Po dveh letih bivanja v Ljubljani se nama je rodila Zlata. Takrat mi je pripadalo samo dva meseca porodniškega dopusta. Zjutraj sem jo pred začetkom službe peljala z vozičkom v jasli. Stanovanje je bilo zelo mrzlo, v tem času je bila večkrat bolna, zato sva se z možem odločila, da ostanem doma in skrbim zanjo. Ta čas sem večkrat pisala prošnje za dodelitev stanovanja, a žal neuspešno. Poskusila sva tudi prek zveze borcev, saj je bil moj mož med vojno v taborišču kot ukraden otrok. Nisva imela sreče, nisva dobila najemniškega stanovanja. Moževa daljna sorodnica nama je svetovala, da začneva varčevati za stanovanje. Tri leta smo samo varčevali in v tem času nismo šli nikamor na dopust, niti na morje. Trdo sva morala delat in živeli smo skromno, da nama je uspelo privarčevati celoten znesek za nakup stanovanja. Nikoli nisva vzela kredita. Med selitvijo nam je pomagal dobri sosed, ki je imel avto. Kuhinjo in spalnico pa sem naključno prodala ženski, ki je videla, da se selimo, in je vprašala zanju. Takrat ni bilo velikih trgovskih centrov, da bi lahko kupil, kar si potreboval. Ko je bila hči majhna, sva pisala prošnje za vrtec. Zelo naju je skrbelo, da ne bo znala govoriti, zato sva želela, da se čim prej vključi v vrtec. V prošnji sva napisala, da sva gluha, in sprejeli so jo takoj, ko ni imela več pleničk. V začetku je bila najmlajši otrok v vrtcu.

Spomnim se, da sem bila povabljena v vrtec, kjer so imeli otroci nastop. Pa sem slučajno imela sestro Vido na obisku in jo prosila, da naj gre z menoj, da mi bo tolmačila. Učiteljica je otroke, ki so lepo sedeli v krogu na tleh, spraševala različne stvari in Zlata jevedno dvignila roko, vstala in odgovorila na zastavljeno vprašanje. Enkrat pa na postavljeno vprašanje vzgojiteljice ni dvignila roke in tudi nobeden drug otrok je ni dvignil. Kljub temu je vzgojiteljica poklicala Zlato. Lepo je vstala in je rekla: »Ne bom povedala, zdaj naj pa še drugi otroci kaj povedo.« Vsi starši so jo občudujoče gledali in se smejali, ker je bila tako pogumna in pametna. No, in verjetno je bil moj strah, da ne bo znala govoriti, povsem odveč.

Kdaj ste prvič prestopili prag društva?

V društvo sem se včlanila pred poroko. V Ljubljani so bili prostori društva nad gostilno Pri Amerikancu. Vsakič ko sem prišla, sem spoznavala nove ljudi. Z veseljem sem zahajala v društvo zaradi druženja in komunikacije. Z zaposlitvijo Zlate kot sekretarke v Aurisu sem prestopila v kranjsko društvo, kjer sem še zdaj. Vedno sem se trudila, da tudi jaz kaj naredim za društvo. Zame je to vedno drugi dom. In, ko danes razmišljam za nazaj ... veste, mi nismo uporabljali besede društvo, vedno smo rekli, da gremo v Dom. Rada sem med gluhimi, rada z njimi poklepetam, izmenjam izkušnje, še najraje pa hodim na srečanja ob mednarodnem dnevu gluhih. Bila sem prav na vseh, do zdaj organiziranih v Sloveniji.

Ste članica našega društva AURIS, redno se udeležujete vseh srečanj, izletov,razstav ... Kateri izlet vam je najbolj ostal v spominu? Kakšen poseben dogodek?

Najbolj mi je ostal v spominu izlet v Rim leta 1996, kjer smo obiskali papeža Janeza Pavla l. Na tisti čas sem dobila v spomin skupinsko sliko. Obenem je bil to zadnji skupni izlet z Jakobom, mojim možem. Kmalu po tem izletu nas je zaradi bolezni zapustil. Zelo, zelo ga pogrešava tako jaz kot tudi moja Zlata. V intervjuju vam nisem omenila, kako srečna družina smo bili. Vse težava sva nekako prebrodila bili smo srečna družina. Trudila sva se zagotoviti najini Zlati lepo otroštvo in tudi eden drugega sva zelo spoštovala. Pred kratkim smo praznovali mednarodni dan gluhih v Kopru, kjer ste bila zagotovo prisotni kot verjetno najstarejša udeleženka praznovanja. Bilo mi je lepo, prijetno se je bilo družiti z ljudmi. Ta dan mi bo ostal v prijetnem spominu. Malo sem se bala, da ne bom mogla hoditi, kajti zdravje mi nagaja in noge me ne ubogajo, kot bi želela, ampak v pravi in dobri družbi je vse slabo hitro pozabljeno.

Si želite za konec kaj sporočiti našim bralcem?

Veste, velikokrat razmišljam, kako smo bili včasih gluhi povezani med seboj. Ni bilo ločevanja na stare in mlade, na revne in bogate in še in še. Bili smo gluha skupnost in znali smo stopiti skupaj, če je bilo treba, znali smo pokazati, da smo med seboj solidarni. Danes pa to zelo pogrešam. Medsebojni stiki se opravijo kar z moderno tehnologijo, osebni stik pa se zanemarja. Verjamem, da tehnologija ne more zamenjati osebnega stika in da je lahko le pripomoček, ki nam olajša življenje, – in da bom prav razumljena tudi jaz, kljub svojim letom uporabljam mobitel in tablico, vendar samo za kratka nujna opravila.

Jožica, hvala za prijeten in obširen pogovor. Želim vam vse dobro, predvsem pa obilo zdravja.

Alenka Dobnikar

Na izletu z društvom AURISZ vnukinjama in pravnukinjoZ asistentko Alenko DobnikarPraznovanje dneva žena v društvu.S pravnukinjama.

Google prevod

Slovenian Croatian English French German Italian

Kontakt

Auris Kranj

Map-iconHuje 23/a

 
Clock  Uradne ure:
 
Pon: 15:00 - 19:00
Sre: 09:00 - 12:00
  14:00 - 16:00
Pet: 09:00 - 12:00
mobile-phone-cast-icon  Mobitel:  
041/ 777 036  
telephone-fax-icon  Tel/Fax  
(04) 235 14 70  
Phone-icon1  Telefon:
 
059 044 600  

Podružnica Jesenice

Ul. Staneta Bokala 4

 
Clock  Uradne ure:  
Tor: 09:00 - 13:00  
telephone-fax-icon  Tel/Fax:  
(04) 583 41 27  
Podružnica Tržič  
 Map-iconTrg svobode 10  
Clock  Uradne ure:  
Sre: 09:00 - 12:00
  14:00 - 16:00
Pet: 09:00 - 12:00
mobile-phone-cast-icon  Mobitel:  
041/ 908 550  

Podružnica Škofja loka

Map-iconKapucinski trg 4
Clock  Uradne ure:
Tor: 09:00 11:00
Sre: 14:00 16:00
Čet: 09:00 11:00
mobile-phone-cast-icon   Mobitel:  
041/ 777 036  

Prijavno okno



Koledar dogodkov

November 2018
N P T S Č P S
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 1

Anketa

Kakšna je spletna stran?
 
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow