Dohodnina1Najlepše se zahvaljujemo vsem, ki ste nam v letu 2017 podarili 0,5 % dohodnine.

 

Stičišče Prehod

novo4

 

 

Logo

Glasilo društva

novo.gif  
Mala  
 PDF Marec/April 2018  

 

Novice društva

Projekti

Izvajamo

Glavni

mod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_counter
mod_vvisit_counterDanes85
mod_vvisit_counterVčeraj284
mod_vvisit_counterTa teden369
mod_vvisit_counterTa mesec4244
mod_vvisit_counterVsi1089658

Prisotni na spletu

Prisotni 103 gostov .

Statistika ogledov

Števec pogledov vsebine : 6656637
Sporočilo
  • Obvestilo o uporabi piškotkov

    Spletni portal uporablja piškotke za potrebe analize obiskov in za izmenjavo prispevkov.

Intervju z Robertom Ronta

Robert je v društvu zaposlen kot računalničar. Ureja našo spletno stran http://www.auris-kranj.si/ , oblikuje in izdeluje naš časopis »Prisluhnite nam«, sodeluje v mednarodnem projektu »Sign Library – Znakovna Knjižica« …
Ko Robert ni v službi, se rad ukvarja s fotografijo, je tudi velik ljubitelj in poznavalec čajev, ukvarja se s športom in veliko potuje.

Robert, pozdravljeni! V svojem uvodu sem napisala le peščico stvari, s katerimi se ukvarjate in ki vas veselijo. Upam, da se pri pisanju in navajanju dejstev, ki Vas opisujejo, nisem zmotila, če pa sem se, me lahko popravite. Povejte nam bralcem od kod prihajate? Kje in kako ste odraščali? Kdaj ste prvič izvedeli za društvo AURIS in kdaj ste nastopili službo v AURIS-u? Kakšna je bila Vaša prva zaposlitev v društvu in ali ste pred Vašo službo v društvu kdaj pomagali pri kakem delu?
Pozdravljena, Petra! Naj se ti najprej najlepše zahvalim za čas, ki si mi ga namenila.
Rojen sem bil v Kranju in tudi odraščal sem tu, toda pred sedmimi leti me je življenjska pot odnesla v Škofjo Loko in kljub temu, da leta kar minevajo, še vedno nekako pripadam Kranju, kajti ulice in ljudje, s katerimi sem odraščal, pustijo svoj pečat in kadarkoli hodim po Kranju, vedno me to ali ono spomni na pretekla leta. Odraščal sem tako kot vsak otrok – na travnikih in igriščih v bližini domačega bloka, kjer smo se otroci cele dneve preganjali naokoli, najsibo to po drevesih, kleteh, bližnjih klopcah, ali celo 'preko ceste', kamor nam starši niso dovolili, ker je bilo potrebno prečkati zelo prometno in nevarno cesto, ki nas je ločevala od priljubljenega travnika, ki pa ga dandanašnji žal prekriva parkirišče pri zdravstvenem domu v Kranju. Priznati moram, da mi spomin ne seže tako daleč, da bi se lahko spomnil kdaj in kako sem prvič izvedel za društvo, spomnim se edino tega, da me je tja pripeljal oče, pa še to najbrž le po baterije za slušni aparat. Večkrat sem se kot srednješolec potem tudi sam vračal v društvo po baterije, toda dostikrat me je znala s svojim pripovedovanjem v društvu zadržati Zlata, dokler nisem začel malo bolj redno hoditi v društvo in tam tudi dlje ostajati.
Moja prva 'zaposlitev' v društvu je bila izdelava prve spletne strani, ki pa ni nikoli ravno najbolj zaživela in smo jo z mojo zaposlitvijo v društvu zamenjali s sodobnejšo in modernejšo, katera nam danes pomaga pri informiranju članov in vseh, ki jih zanima kdo smo in kaj počnemo. Redno zaposlitev sem v društvu nastopil pred skoraj točno dvema letoma, septembra 2008, v projektu Ministrstva za kulturo. Pomagal sem pred tem v društvu bolj malo, kar mi ni v ponos, toda nekaj malega sem prispeval k organizaciji prireditve ob 50-letnici našega društva, pa mentor sem bil Alešu Valantu, gluhemu fantu, ki je bil vedno nekoliko odrinjen na rob in prepuščen samemu sebi, vendar je s takim veseljem prihajal v društvo, kjer sva se skupaj učila preprostih, vsakdanjih reči, da mi je to dajalo neverjetno mero veselja, ko sem opazoval kako ga najina druženja bogatijo.

Vaše delo tu v društvu je predvsem delo z računalniki, urejanje spletne strani, oblikovanje časopisa… znate popravit in odpravit skoraj vse napake, ki se pojavijo na mojem ali katerem drugem računalniku… zanima me, je to Vaša prva služba ali ste prej delali kje drugje in v drugi stroki?
Sicer sem izšolan finomehanik/urar in strojni tehnik, vendar me ta področja nikoli niso kaj prida zanimala, zato sem se odločil za študij Organizacije in managementa informacijskih sistemov na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju. Toda ker me je študij dolgočasil, sem se odločil, da ga prekinem in sem se zaposlil v delavnici kot strugar in specialist za hidravlične in pnevmatične sisteme, kjer sem vztrajal nekaj let, dokler me naključje ni pripeljalo v svet računalnikov. Zgodba je zanimiva, ker me računalniki nikoli niso zanimali, verjetno zato, ker nikoli nisem imel priložnosti, da bi se srečal z njimi. Doma ni bilo denarja za nakup resnejšega računalnika, zato sem prvi stik s to tehnologijo doživel v obliki igric, ki sem jih igral na starem Commodoreu 64, priklopljenem na črnobeli TV. Šele ko sem se zaposlil, sem se odločil, da si kupim prvi PC in to je bil tudi moj prvi stik z računalnikom, popolnoma negotov in neroden, saj nisem vedel niti tega kako se pravilno prime v roke miško in kako se vstavi CD v enoto, da bi pogledal kaj se nahaja na njem. Ker sem po naravi radovedne sorte, je moje računalniško znanje začelo strmoglavo rasti in to me je tudi prvič pripeljalo v situacijo, ko so me vprašali, če bi želel, da postane ukvarjanje z računalniki moja služba – v mali računalniški trgovini v Kranju so mi ponudili mesto serviserja, kjer sem teden dni tudi poskusno delal in na presenečenje vseh sem pokazal toliko znanja, da so me bili pripravljeni takoj vzeti v službo. Toda ker sem se ustrašil izziva – bil sem vendarle še prezelen – sem ponudbo odklonil in nekaj časa še vztrajal v delavnici, toda ko sem sčasoma pridobil potrebno samozavest, sem dal odpoved in se zaposlil kot samostojni informatik v podjetju, ki so se mu po treh letih začela majati tla pod nogami. Ker nisem hotel ostati v negotovosti kako bo z mojo službo v prihodnje, sem poslal prošnjo v veliko računalniško podjetje, kjer sem na svoje bodoče šefe naredil vtis z izjavo, da jim ne morem pokazati diplome, ker je nimam, da pa jim lahko pokažem kaj zmorem in to je bilo dovolj, da so me vzeli k sebi. Na začetku sem tam delal kot serviser, potem sem službo nadaljeval kot član Helpdesk ekipe, ekipe za pomoč uporabnikom, nazadnje pa sem delal z bazami podatkov, dokler me niso k sebi povabili iz društva AURIS, kjer so potrebovali nekoga z znanjem računalništva, ker so bili izbrani na razpisu Ministrstva za kulturo in evropskega socialnega sklada s svojim socialnim programom »Zaposlovanje in usposabljanje gluhih in naglušnih ter vključevanje v širše družbeno okolje preko sodobne in tradicionalne umetnosti« in so potrebovali delavca s takšnimi znanji.

Zanima me tudi, koliko časa porabite za določeno delo, na primer za izdelovanje časopisa, ali pa za urejanje spletne strani?
Težko je reči koliko časa gre za kakšno stvar, ker nikoli nobena stvar ne more imeti določene minutaže za izvedbo – včasih je treba lektorirati tekst, včasih je treba kaj prevesti iz angleščine, posebno pozornost zahtevajo fotografije, ker je na njih vedno treba kaj spremeniti – ali jo je treba zmanjšati, morda potemniti, ali posvetliti, jo zarotirati, ker je fotograf držal fotoaparat postrani, veliko časa zahteva tudi izdelava komentarjev, ki gredo k slikam – tu ponavadi povzroča zamude ustvarjalna kriza – ideje včasih kar vrejo na plano, spet drugič pa kar noče in noče šiniti v misli nič pametnega. Skratka, ni neke konstante, delo je vedno drugačno in to je tisto, kar povzroča, da je včasih za izdelavo časopisa dovolj teden dni, spet drugič pa je štirinajst dni premalo. S spletno stranjo je pa tako – dokler gre za tisti vidni del – članke, ki jih vidijo in berejo obiskovalci, gre hitro. Objaviš tekst, dodaš fotografije in pripadajoče komentarje in v nekaj minutah je končano. Ko pa gre za tisti nevidni del – težave, ki včasih nastanejo in jih je treba odpraviti, zna pa to trajati in ure kar letijo.

Sploh Vas še nisem vprašala, kako se v svoji službi počutite? Ste zadovoljni s svojim delom, s kolektivom? Bi kaj dodali, morda spremenili?
V službi se počutim odlično, sami čudoviti ljudje me obkrožajo in opravljam delo, ki ga opravljam z veseljem, saj je tako zelo raznoliko, da se ga enostavno ne moreš naveličati in eno drži kot pribito – najlažje in najhitreje delam v miru in v tišini, kar mi čudovita knjižnica, ki jo imamo v društvu, vsekakor omogoča. Prostor, v katerem se nahajam, je tako zelo prijeten, da v njem ne bi ničesar spreminjal, Zlata, Martina, Boris, Mirsada in ti pa tvorite tako lep, homogen kolektiv, da se enostavno ne bi smelo nič spremeniti.

Se Vam zdi, da se je z leti, odkar ste tu zaposleni, veliko spremenilo?
Na to vprašanje ti žal malce težje odgovorim, ker ne vem kakšna je bila situacija pred mojim prihodom, toda kar se tiče samega dela, pa lahko z gotovostjo trdim, da se je količina le-tega močno povečala, saj se društvo v zadnjih mesecih v še večji meri javlja na različne razpise, letos smo bili organizatorji praznovanja ob Mednarodnem dnevu gluhih v Tržiču, posneli smo film »Moja tišina«, posneli smo tri videoknjige v okviru projekta Sign Library, skupaj z ZDGN smo izdali knjižico anekdot, ki so jih napisali gluhi in bilten ob 55-letnici delovanja društva, pa še kaj bi se našlo, kar sem morda, vendar ne namerno, izpustil.

Sodelujete tudi v mednarodnem projektu Sign Library. Lansko leto v mesecu juniju ste se z g. Horvatom in predstavnico go. Korez iz partnerskega podjetja Racio v tem projektu, udeležili prvega srečanja na Madžarskem, točneje v Budimpešti. Nam poveste kakšno je bilo to srečanje, kako ste se počutili kot udeleženec na tem srečanju? Poželi smo kar veliko pohval, saj je naša knjiga Martin Krpan bila zelo uspešno predstavljena. Občutki po tem, ko ste prejeli vse ocene za knjigo? Ste si imeli čas ogledati tudi mesto? Budimpešta je menda prelepa.
Naj te popravim, partnersko srečanje v Budimpešti je bilo drugo, prvo je bilo na Dunaju in se ga je udeležila ga. Korez sama, ker so jo prvotni partnerji pustili na cedilu. Tretje srečanje, ki se ga nisem udeležil, je potekalo v nemškem Berlinu, zadnjega, četrtega pa smo organizirali letos maja v prostorih našega društva v Kranju. Srečanje v Budimpešti je bilo zame vsekakor nekaj novega, a hkrati zelo pozitivnega, saj sem bil ponosen na to, da sem del velikega, perspektivnega mednarodnega projekta, s pomočjo katerega želimo gluhim približati pisano besedo in izboljšati njihovo pismenost. Snemanje videoknjig je pilotski projekt, kjer se nismo mogli opirati na nič drugega kot na lastne izkušnje in iznajdljivost, saj smo ravno s svojim delom začrtali smernice in postavili temelje ter spisali navodila za prihodnje delo. In ravno tukaj je šlo našemu društvu najbolje – s pomočjo izkušenj, ki si jih je nabrala Zlata v dolgoletnem delu z gluhimi, s pomočjo izkušenj, ki sta si jih nabrala z delom v video studiu Gorazd Orešnik in Robert Lah ter s pomočjo naše režiserke Aleksandre Vokač in z obilo iznajdljivosti, ki je bila potrebna, da začeto speljemo do konca, nam je uspelo že v prvo postaviti smernice, ki jih ni bilo potrebno skoraj nič spreminjati. Zadeli smo vse, kar je bilo treba zadeti, da je bil pripovedovalec na TV zaslonu dovolj zanimiv in prepričljiv in kot tak dovolj dober, da je znal gluhemu gledalcu ure, prebite pred TV zaslonom, narediti zanimive. Občutki, ko vidiš, da je delo opravljeno odlično, so seveda temu primerni in želimo si, da bi s tem delom lahko nadaljevali, ker bi bilo res škoda ne izkoristiti potenciala, ki ga imamo. Žal pa nam veliko oviro predstavlja pomanjkanje sredstev, saj bi radi opremili lasten video studio, kar bi nam omogočilo večjo neodvisnost in izkoristili bi lahko prostor, ki ga imamo in je v današnjih časih velik privilegij. In prav zato se trudimo z uresničitvijo želje po lastnem video studiu v prostorih društva.
Budimpešte si žal nisem imel priložnosti ogledati, tistih nekaj ulic, ki sem jih videl, pa je vsekakor poskrbelo za željo po ponovnem obisku in natančnem raziskovanju, saj že od nekdaj rad potujem in raziskujem in tako lepo mesto, kot je Budimpešta, si vsekakor zasluži, da bi si zanj vzel več časa in ga podrobneje spoznal.

En del Vašega dela v društvu pa je tudi fotografiranje posebnih dogodkov, naj pa še omenim, da je fotografiranje tudi ena Vaših strasti ko niste v službi. Od kje Vam veselje, oziroma ta strast? Kaj najraje fotografirate? Ali v zasebnem življenju na izlet vedno s seboj vzamete fotoaparat, tako da lahko v vsakem trenutku, ki se Vam ponudi, naredite fotografijo ali dve?
Fotografiram pravzaprav vse, kar se v društvu, pa tudi izven njega, dogaja. Lahko rečem, da imam srečo, ker je fotografiranje tak del moje službe, za katerega bi lahko brez obotavljanja rekel, da združuje hobi in delo. Veselje in ljubezen do fotografiranja izvira iz ljubezni do sveta, v katerem živim. Svet je lep, včasih sicer malo manj, kot bi si želel, a vsekakor dovolj, da si zasluži pogled skozi objektiv. Kot vsaka izmed večjih ljubezni, se je tudi ljubezen do fotografiranja začela čisto nedolžno – ko sem spoznal svojo boljšo polovico, sem želel ohraniti v spominu sleherni trenutek, ki sva ga preživela skupaj in takrat sva tudi kupila prvi digitalni fotoaparat, ko sva odpotovala v Belgijo, v čudovite vrtove, ki jih ljubitelj narave enostavno mora imeti ovekovečene. Iz nedolžnega dokumentarnega škljocanja je potem nastala želja po fotografiranju bolj izbranih motivov, česar nama ni nikoli primanjkovalo, saj sva vedno imela kakšne 'žive' hobije v obliki kaktusov, orhidej, ptičjih pajkov, pa tudi malo manj žive, kakor so kovanci in izdelki ročnih del, s katerimi se ukvarja moja žena Aleksandra. Ker je navdušenje nad fotografiranjem raslo, je z njim rasel tudi fotoaparat – logičen naslednik vedno bolj zahtevnega pogleda na svet je postal večji fotoaparat in potem še večji, dokler ni vse skupaj prišlo tako daleč, da zdaj po svetu nosim s seboj že celi nahrbtnik opreme. Priznam, vedno nimam želje in volje, da bi ga prenašal naokrog, toda vedno, ko greva z ženo na kakšen resneje načrtovan izlet, ga vzameva s seboj, dostikrat pa se zgodi, da ga vzameva s seboj tudi na navaden sprehod v bližini doma, saj je motivov za fotografsko izživljanje povsod dovolj, če jih znaš videti. Niso redki primeri, ko opolnoči sredi zime strašiva po ulicah Škofje Loke s fotoaparatom in stativom v želji, da ovekovečiva kakšen lep prizor.

Malo se bom oddaljila od službe in Vas povprašala malo o Vašem zasebnem življenju, če smem. Kot mi je bilo omenjeno, ste jutranji človek, mi poveste kako se začne vaš običajen deloven dan?
Moj običajni delovni dan se začne med 4:30 in 5:00 uro zjutraj, ko ženi zazvoni ura. Takrat namreč skupaj vstaneva, ona zato, ker mora v službo, jaz zato, da ji delam družbo. Rada sva skupaj, rada vse počneva skupaj in tačas, ko se ona pripravlja za v službo, jaz pripravim zajtrk, pa še malico za s sabo, potem pa jo pospremim od doma, ali celo odpeljem na vlak, sam pa potem preberem novice, vzamem v roke knjigo ali revijo, se zavijem v toplo odejo, ali pa na hitro skočim ven in odtečem nekaj kilometrov, pač kakor se mi zazdi, da bi bilo tisti trenutek najbolj prav. Sem človek hipnih prebliskov in vedno naredim tisto, kar si tisti hip zaželim. So pa te dejavnosti seveda kratkotrajne, ker moram potem tudi sam v službo in ponavadi se odpeljem kar s kolesom, če le zunaj ni preveč mokro in ledeno.

Kaj najraje počnete ko ste prosti, poleg fotografiranja, športa?
Ko sem prost, sem najrajši s svojo ženo. Neločljiva sva, en drugemu najboljša prijatelja in zato vse, kar lahko, delava skupaj. Žena je po poklicu agronomka in prav ona me je navdušila za rastlinski svet. Toliko lepega, kot ponuja narava, ne najdeš nikjer drugje in kadarkoli je možnost in priložnost, greva v naravo in tam občudujeva vse te bližnje lepote, ki jih imamo na dosegu roke, pa hkrati tako zelo daleč, ker smo zaprti v ta neosebni sivi, betonski svet. Je pa velik in pomemben del mojega življenja šport, že od nekdaj, še posebej tek in kolesarjenje. Z veseljem primem v roke tudi kakšno dobro knjigo, še posebej rad prebiram takšne s športno tematiko, sploh tiste, ki so jih napisali neverjetni ljudje, ki mi dajejo navdih in vlivajo motivacijo – Nejc Zaplotnik, Tomaž Humar, Lance Armstrong, Jure Robič, Dušan Mravlje, Dean Karnazes in podobni. To so zame ljudje, ki znajo pokazati kako se da premagati samega sebe in to je tisto, kar v mojem svetu šteje – premagati samega sebe in pokazati, da se da vse, kar se hoče.
Sicer pa v prostem času rad počivam in jem. Ja, hecno se sliši, ker to vendarle počnemo vsi, toda jaz imam do tega prav posebno veselje, saj vedno rad uživam v dobri hrani, sploh taki bolj nenavadni, eksotični, zato rad poskusim vse, kar do tistega trenutka še nisem poskusil in prav to me je pripeljalo do čajev, ki mi delajo prav posebno veselje. Omenil sem tudi počitek – si predstavljaš kako fino je po napornem dnevu se zlekniti in občutiti tisti prijeten, sproščujoč občutek, ki ti napolni telo, ko se znebiš vseh bremen in spon težkega in napornega dne, ali pa ko v naravi najdeš lep, miren kotiček, si izbereš primerno mesto za sedenje ali ležanje in črpaš vso tisto lepoto in pozitivno energijo, ki jo takšen kraj oddaja? Za takšne trenutke se živi, to je tisto, kar v življenju šteje.

Saj res, kateri šport Vam je najljubši, šport ob katerem se sprostite? Kdo Vas je navdušil za šport? Imate tudi partnerko, se Vam kdaj pridruži pri Vaših športnih dejavnostih?
Najljubša sta mi tek in kolesarjenje. Oboje me sprošča, v tem početju sem najrajši sam. Žena mi ne more slediti, prijatelji pa ne želijo, ker se jim zdi moje početje preveč naporno. Za šport sem se navdušil sam in začetki segajo tja nekam v osnovnošolska leta. Bil sem osamljen deček s preveliko telesno težo in še vedno se spomnim kako sem bil na šolskih tekmovanjih v teku in podobnih stvareh vedno gladko zadnji. Samoto sem preganjal tako, da sem se odpravil na sprehod in ob enem takih sprehodov, ko sem šel mimo šolskega igrišča s tekaško stezo, me je nekaj nezadržno vleklo nanjo. Težko sem takrat odtekel svoj prvi krog, toda to je bil začetek mojega tekanja – z vsakim dnem sem se rajši vrnil na tekaško stezo in z vsakim krogom mi je šlo lažje, dokler ni krog postal prekratek in sem ga moral odteči vsaj dvakrat, ali večkrat. In to me je pripeljalo tako daleč, da sem na enem šolskih krosov prvič v življenju prehitel sošolca Ivota in prvič v življenju sem se veselil spoznanja, da nisem več zadnji in da lahko z voljo in trmo naredim iz sebe še več. In tako sem začel teči in sem tekel vse tja do srednje šole, kjer sem bil vedno med boljšimi tekači, potem pa sem se teka počasi naveličal in se začel voziti s kolesom, modrim Montagnerjem, za katerega mi je bilo najbolj pomembno, da ima čim bolj široke gume. Izbral sem ga, takega s širokimi gumami, pri tedanjem Rekarju v centru Kranja in za dolga leta sva postala neločljiva prijatelja. Povsod sem se vozil z njim, na Jošta, na Šmarjetno, na Jezersko, po ulicah Kranja, v Preddvor, Britof, Krvavec, enkrat samkrat sem se zapeljal celo v Škofjo Loko in vozil sem ga tako dolgo, da sem ga prerasel. Trenutno je varno shranjen na podstrešju ženinih staršev, tisti moj zvesti Montagner, zdaj pa vozim Focusa, cestarja, ki mi omogoča, da se vozim daleč in hitro. To je tisto, kar me pri teku in kolesarjenju najbolj motivira – zavest, da lahko z močjo lastnih mišic pridem daleč in se premikam hitro. To je en tak prvinski nagon, nekakšno veselje nad gibanjem in izkoriščanjem moči mišic za premagovanje razdalj. Ko me ljudje vprašajo zakaj to počnem, odvrnem na preprost način: izkoriščam privilegij, ki mi je bil dan – privilegij gibanja. In ta privilegij resnično rad izkoriščam, morda še preveč rad, saj je marsikomu nerazumljivo kako imam lahko veselje do tekanja, ko pa je to tako naporno in nezanimivo in na trenutke celo noro, saj sem navdušen nad velikimi razdaljami in nikoli mi ni težko pešačiti ali tekati v 12 km oddaljen Kranj – veliko rajši, kot pa da čakam na železniški postaji na vlak, kateri bi me do cilja pripeljal v pičlih 7 minutah. Že od nekdaj gojim željo po premagovanju večjih razdalj in ena mojih največjih želja je, da bi prehodil 800 km dolgo Jakobovo pot, romarsko pot, ki poteka od Francije preko Španije do atlantske obale do mesteca Santiago. Tudi tekaške želje so velike, v kratkem bi rad odtekel svoj prvi maraton. Za menoj je že nekaj polmaratonov, toda maraton je vendarle maraton in to je en tak magnet, ki se mu tekač enostavno ne more upreti. Za menoj je tudi en 50-kilometrski podvig, ki sem ga opravil delno s pešačenjem, delno s tekanjem in ko vidim, da ena taka stvar ni noben bavbav, se naenkrat zazdi vsaka razdalja, ki si jo zastavim, dosegljiva in uresničljiva. Podobno je tudi s kolesom – vedno si želim iti dlje in dlje in povem ti, vredno se je potruditi za dosego cilja, ko si ga enkrat zastaviš, saj je že sama pot do cilja na nek način cilj, tista končna točka na cilju pa samo ena taka lepa nagrada, s katero si poplačan za vse, kar si vložil v to.

Kaj pa potovanja? Katere dežele ste že obiskali, kot mi je bilo povedano kar veliko potujete. Kako najraje oziroma največkrat potujete? Kje Vam je bilo do sedaj na potovanjih najbolj všeč?
Potovanja so moja in Aleksandrina velika strast. Midva sva ene sorte potepuha, ki se v svetu počutita kot doma. Ni važno kam in kako potujeva, da le greva od doma in da sva na cesti, kjer nama je resnično všeč. Prekolovratila sva lep del Evrope, zelo natančno pa sva si ogledala Belgijo, Nemčijo, Nizozemsko, Avstrijo in videla sva domala celo Češko, od severa do juga, pa potem še od vzhoda do zahoda. Nekajkrat sva obiskala Združene države Amerike in Kanado in vsakič znova je drugače in lepo. Potujeva sama, nikoli z agencijami in ker se rada potepava, vzameva s seboj šotor in spalne vreče ter navigacijsko napravo in jo mahneva v neznano, ker le na tak način vidiš in doživiš stvari, ki jih sicer z agencijo ne bi. V svet naju vlečejo stvari, ki jih doma ni – ljudje, njihove navade, hrana, naravne lepote, pa na nek način celo potovanje v preteklost in v prihodnost, kajti vedno se nekje na svetu najde območje, ki nekoliko prehiteva, ali pa nekoliko zaostaja za Slovenijo in takrat lahko vidiš in doživiš stvari, ki so pri nas že davno pozabljene, ali pa jih pri nas sploh še ni. En tak dober primer potovanja v preteklost je recimo potovanje k Amišem v Ohio, kjer sva imela občutek, da sva prispela v 200 let staro vas, kjer se še vedno živi po starih običajih in v skladu s tedanjim časom, saj zavračajo vse, kar je modernega in pri svojem načinu življenja so zelo uspešni in neverjetno samozadostni. Ko jih takole gledaš, se zaveš, kako zelo je današnji moderni svet v bistvu krhek – samo ena mala stvar se podre, pa so posledice neverjetne, Amiši pa so tako zelo samozadostni in med seboj povezani, da se zdi, kakor da bodo preživeli vse tegobe današnjega sveta. Najlepše, kar sem na vseh potovanjih doživel, je Vancouver Island, otok zahodno od kanadskega Vancouvra, ki je tako zelo lep in prijeten, da bi si resnično želel ostati tam.

Ste velik oboževalec in poznavalec čajev, ste kdaj poskusili piti kavo? Koliko vrst čajev poznate oziroma ste jih poskusili? Kje pa nakupujete čaje? Se pri nakupu omejujete le na slovenske proizvajalce, ali jih nakupujete tudi v tujini? Kateri Vam je najbolj všeč?
Kakor sem omenil že prej, med čaje me je pripeljala želja po preizkušanju novega in nepoznanega. Neverjetno lep občutek je, ko dobiš priložnost, da poskusiš nekaj, kar je pri nas pretežno nepoznano, na drugem koncu sveta pa zelo običajno in vsakodnevno. Kulture pitja čaja v Sloveniji praktično ni, saj ljudje še vedno pijemo čaj le tedaj, ko smo bolni in to je velika škoda, ker zavračamo možnost, da spoznamo lepoto, kakršno nudi pitje tega preprostega, neškodljivega napitka, ki so ga v zgodovini cenili bolj, kakor ga cenijo zdaj. Na nek način s pitjem čaja od daleč spoznavaš svet, si ga po koščkih nosiš domov in uživaš v njem. Čajev poznam še vedno manj, kot bi si jih želel poznati in tudi prav je tako, kajti če bi poznal že vse, kar obstaja, ne bi bilo več možno odkrivati nič novega. Če malce pomislim, bi lahko rekel, da poznam precej predstavnikov zelenega, črnega, belega, rumenega in včasih napačno poimenovanega 'rdečega' čaja, pa tudi prave posebneže med njimi, polfermentirane oolonge in fermentirane pu-erh čaje. Slednja dva sta pri nas precej nepoznana, kar je velika škoda, saj sta ravno ta dva predstavnika čajev med najbolj zanimivimi tako s stališča priprave, kot s stališča neverjetne raznolikosti okusov in arom. Sicer se nekaj malega teh čajev dobi tudi pri nas, vendar so to le blede sence tistega, kar pijejo ljudje v domovinah teh čajev. In ravno zato, ker želim imeti in piti to, kar pijejo tamkajšnji ljudje, si čaje kupujem kar tam, pri čemer mi je v neznansko pomoč internet, kajti ogromno je spletnih čajnih hiš, kjer dobiš skoraj vse, kar ti srce poželi. Ravno te dni pričakujem paket iz Indije, točneje iz Kalkute, mesta v državi Zahodna Bengalija, ki leži v delti reke Ganges. V paketu se nahaja nekaj predstavnikov Darjeeling, Assam, Nilgiri in Sikkim indijskih črnih čajev. Najbolj pogosto se vračam v japonsko spletno trgovino, ker sva z lastnikom postala že kar prijatelja in katerokoli željo izrazim, skoraj vse mi priskrbi in na ta način potem lahko preizkusim tudi takšne čaje, ki celo na Japonskem niso med najbolj znanimi in jih zato tudi ne prodajajo tujcem. Sliši se skoraj neverjetno, ko rečem, da jih celo tam ljudje ne poznajo, toda ker sem v stiku s človekom, ki je res dober poznavalec japonskih zelenih čajev, mi je dano, da se poglobim v te lepe skrivnosti čajnega sveta. No, zdaj sem ti omenil indijske črne čaje in japonske zelene čaje, nikakor pa ne smem pozabiti na Kitajce, ki imajo neverjetno paleto zelenih in črnih ter pu-erh čajev, zato tam čaje kupujem na več koncih, ker je ponudbe zelo veliko in ker je paleta variacij in okusov tako zelo raznolika, da ena sama trgovina vsega tega enostavno ne more imeti v taki meri, kot bi si kupec želel. Oolong čaje kupujem na Tajvanu, nekaj čajev sem kupil v Veliki Britaniji in v Kanadi, nekaj pa mi jih prinesejo prijatelji, ki veliko potujejo po svetu in tako imam zdaj doma čaje iz Irana, Šri Lanke, Tajske, Tibeta, Afrike, Indije, pa še kaj bi se našlo.
Težko se opredelim kaj mi je najbolj všeč, toda če bi resnično moral izbirati, bi šel moj glas japonski senchi, ki je res čudovita. Zahtevna je za pripravo in brez originalnega japonskega čajnika, imenovanega kyusu, bi jo težko pripravil na tisti pravi način, vendar je vredna časa in truda – ne pravijo zastonj, da si je za čaj treba vzeti čas. Toda nič manj ne zaostajajo oolong čaji, ki so pravi posebneži, saj imajo eno tako posebno sadno noto, ki ti enostavno mora prirasti k srcu in tudi zanje je treba imeti take prav posebne mini čajnike, imenovane yixing, ki so dobili ime po vrsti gline, iz katere so izdelani.
Doma čaje kupujem bolj poredko, večinoma takrat, ko si zaželim kaj zeliščnega, ker imamo doma res kvalitetna zelišča, iz katerih se da pripraviti res okusne poparke. Kava? Ne, te pa ne pijem.

Misel za konec, morda le moto, kateri Vas poganja naprej?
Moj moto je čisto preprost – »Vse se da, če se hoče.« Človekova volja lahko premika gore, pomaga nam bolje spoznati same sebe, pomaga nam dosegati cilje in uresničevati želje, le kanček trme je potrebne. Vsak človek je po svoje trmast, le trmo mora znati usmeriti v pravo smer.

Najlepša hvala za Vaš čas, ki ste si ga vzeli in z veseljem odgovorili na vprašanja. V bodoče Vam želim vse lepo.
Tudi tebi najlepša hvala, Petra!


Google prevod

Slovenian Croatian English French German Italian

Kontakt

Auris Kranj

Map-iconHuje 23/a

 
Clock  Uradne ure:
 
Pon: 15:00 - 19:00
Sre: 09:00 - 12:00
  14:00 - 16:00
Pet: 09:00 - 12:00
mobile-phone-cast-icon  Mobitel:  
041/ 777 036  
telephone-fax-icon  Tel/Fax  
(04) 235 14 70  
Phone-icon1  Telefon:
 
059 044 600  

Podružnica Jesenice

Ul. Staneta Bokala 4

 
Clock  Uradne ure:  
Tor: 09:00 - 13:00  
telephone-fax-icon  Tel/Fax:  
(04) 583 41 27  
Podružnica Tržič  
 Map-iconTrg svobode 10  
Clock  Uradne ure:  
Sre: 09:00 - 12:00
  14:00 - 16:00
Pet: 09:00 - 12:00
mobile-phone-cast-icon  Mobitel:  
041/ 908 550  

Podružnica Škofja loka

Map-iconKapucinski trg 4
Clock  Uradne ure:
Tor: 09:00 11:00
Sre: 14:00 16:00
Čet: 09:00 11:00
mobile-phone-cast-icon   Mobitel:  
041/ 777 036  

Prijavno okno



Koledar dogodkov

November 2018
N P T S Č P S
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 1

Anketa

Kakšna je spletna stran?
 
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow