Dohodnina1Najlepše se zahvaljujemo vsem, ki ste nam v letu 2017 podarili 0,5 % dohodnine.

 

Stičišče Prehod

novo4

 

 

Logo

Glasilo društva

novo.gif  
Mala  
 PDF Marec/April 2018  

 

Novice društva

Projekti

Izvajamo

Glavni

mod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_counter
mod_vvisit_counterDanes85
mod_vvisit_counterVčeraj284
mod_vvisit_counterTa teden369
mod_vvisit_counterTa mesec4244
mod_vvisit_counterVsi1089658

Prisotni na spletu

Prisotni 128 gostov .

Statistika ogledov

Števec pogledov vsebine : 6656684
Sporočilo
  • Obvestilo o uporabi piškotkov

    Spletni portal uporablja piškotke za potrebe analize obiskov in za izmenjavo prispevkov.

Intervju z Martino Košir

Moja tokratna intervjuvana oseba je hči gluhih staršev, je sestra in teta, je mati dvema hčerama in je žena. Je tolmačica za slovenski znakovni jezik in je administratorka v našem društvu AURIS. Seveda pišem in pripravljam vprašanja za Martino Košir.

Pozdravljeni! Je to Vaš prvi intervju, ki ga boste podali? Kakšen občutek imate?

Ja, res je to moj prvi intervju in enkrat pač mora biti prvič. Zanimiv in povsem neobičajen občutek me navdaja. Sploh pa zato, ker me intervjuva tako zanimiva in pozitivna oseba.

No, nekoliko sem premišljevala, kako naj ta intervju sploh sestavim in kaj naj Vas vprašam. Zanima me predvsem to, kako ste kot slišeč otrok rasli, se razvijali in odraščali ob gluhih starših?
Kot otrok gluhih staršev sem bila vedno v vlogi tolmačke. Vedno pa poudarim, da je moj prvi jezik slovenski znakovni jezik, šele potem slovenski jezik. Kot otrok sem bila zelo živahna in kar nekaj sivih las sem povzročila svojim staršem. Naj povem nekaj zanimivih dogodkov: na hodniku našega bloka sem glavo vtaknila v odprtino ograje in jo nato nisem več uspela umakniti, tako da so mi pomagali sosedje; z glavo navzdol sem padla v koš za perilo, ki so ga imeli starši skrbno skritega za zaveso in ko so me našli, sem bila čisto zelena v obraz; ponoči me je nosila luna in zjutraj sem se zbudila na notranji okenski polici … No, pa povejte, če nisem imela zanimivo otroštvo! Drugače moram povedati, da imam zelo ljubeče starše, ki so zelo lepo skrbeli za naju s sestro in nama nudili neizmerno ljubezen. Saj res, sestre sploh še omenila nisem. Ja, imam šest let mlajšo sestro, s katero se v otroštvu nisva kaj dosti razumeli. Mogoče zato, ker sta starša nanjo gledala kot na mlajšo punčko, kateri je potrebno dati malo več potuhe, kaj pa vem!!! Sedaj pa moram reči, da se odlično razumeva. Tudi ona je tolmačka slovenskega znakovnega jezika.

Kako pa sta Vas starša, ki sta gluha, učila, Vas spodbujala in bodrila, da niste zaostajali v znanju za drugimi?
Starša sta me kot majhno punčko dala v vrtec, ker nista imela varstva. V bloku pa smo imeli tudi ogromno otrok moje starosti, tako da družbe za pogovor nikoli ni manjkalo. Imela sem precej proste roke, saj sta mi starša zelo zaupala. Takrat, ko pa sta starša mojo pomoč potrebovala, sem jima bila vedno na razpolago. Največ tolmačenj sem opravila, ko sem dobila sestrico.

Zgodbo gospe Zlate že poznamo iz prejšnjega intervjuja. So Vas starši vpisali na vse možne krožke, delavnice in dejavnosti, ki so Vam pripomogle k učenju in znanju?
Starša me nista nikamor vpisovala ali silila, da bi bila na nekem področju aktivna. V katerokoli dejavnost sem se vpisala, sta me samo podpirala. Aktivno sem sodelovala v pevskem zboru, a na nastopih, ki smo jih imeli, starša nista bila. Spomnim pa se, da sta bila na proslavi, kjer smo v prvem razredu postali pionirčki in izrekli zaprisego. Pa tudi ob koncu osmega razreda, ko smo imeli valeto. V srednji šoli sem se vpisala v konjeniški klub Kamnica. Trikrat na teden sem se peljala s kolesom v 6 km oddaljeni konjeniški klub in skrbela za konja po imenu Volga. Tudi starša sta me večkrat prišla pogledat in vzpodbujat, čeprav na žalost nimam za spomin niti ene fotografije.

Kako zgodaj, ali bolje, kako daleč segajo časi, ko ste se naučili znakovnega jezika? So Vas naučili starši osnov in ste kasneje obiskovali tečaj, ali ste se naučili znakovnega jezika po kakšni drugačni poti?
Slovenskega znakovnega jezika sem se najprej naučila ob starših doma, saj je bil to edini način komuniciranja med nami. Mami sicer zelo lepo govori, a smo vseeno bolj uporabljali slovenski znakovni jezik. Edino, če sem storila kakšno neumnost, sem jih slišala.
Kasneje sem z njima veliko hodila v društvo gluhih, v Maribor. Zelo zgodaj sem v društvu tudi pomagala kot tolmačka, kot prostovoljka in z gluhimi dekleti smo tudi ustanovile prvo plesno skupino v Sloveniji. Ko sem se poročila in prišla na Gorenjsko, sem se odločila, da bom s tolmačenjem nadaljevala in tako sem opravila izpit v Ljubljani.

Kako in kdaj se je »rodila« želja, da postanete tolmačka za znakovni jezik? Verjetno ste, že preden ste postali tolmačka, staršem pomagali s kakim prevodom? Ste se kdaj znašli v situaciji pri prevajanju, ki Vam ni bila ravno po godu?
Ta želja, da postanem tolmačka, je prišla spontano, saj sem hotela samo nadgraditi svoje znanje. Ko sem se zaposlila v društvu AURIS Kranj, pa sem hotela, da bo to eden od mojih poklicev. Pri tolmačenju staršev, moram povedati, da ni bilo kakšnih posebnih situacij, ki bi mi bile neprijetne, vsaj spomnim se jih ne. Le v šoli, ko so bile govorilne ure, so se sošolci in sošolke malce delali norca in mahali z rokami, češ tako se pogovarjaš s svojimi starši, a to smo kmalu rešili na lep način. Uživala pa sem takrat, ko sem z očetom - s seboj me je vzel vsepovsod - šla po tolmačenju na kakšen zaslužen »sokec«. Enkrat so pri sosednji mizi sedeli mladi fantje in se smejali najinemu pogovoru in jaz sem njihovo posmehovanje poslušala do konca in naenkrat vstala in jim povedala, da to ni lepo, da se norčujejo iz gluhe osebe. V momentu so postali rdeči kot kuhani rakci, saj niso pričakovali, da jaz slišim, opravičili so se mi in jo gladko ucvrli iz lokala. Moj oče je tudi odličen čarovnik in bila sem njegova asistentka. Povabljena sva bila na razne nastope, tudi v Avstrijo, Italijo.

Po poroki ste iz prelepega Maribora prišli na Gorenjsko, če sem malo hudomušna, ste Štajerska Gorenjka :-) Pogrešate rodni Maribor? Čeprav že vrsto let živite na Gorenjskem, se še vedno pogosto vračate v Maribor?
Vedno se ponorčujem, da sta se Štajerka in Gorenjc našla na Primorskem. Spoznala sva se namreč na morju. Ja, res je, da sem prvi dve leti zelo pogrešala svoj rodni Maribor. Takrat še ni bilo faksov in tako sem si s starši dopisovala po pošti. Priznam, da sem ob vsakem prispelem pismu svojih staršev jokala. Potem je prišel faks in vse je bilo lažje. Na začetku, ko ni bilo avtoceste do Maribora, staršev res nisem veliko obiskovala. Sedaj jih obiščem večkrat, ko je to le mogoče. Tudi starša me z veseljem večkrat obiščeta.

Ste ena prvih, če ne kar prva, ki je pesmi različnih izvajalcev prevajala v znakovni jezik. Pesmi so lahko tudi hitre, kako Vam je oziroma Vam uspeva loviti tempo in ujeti vsako besedo?
Mogoče sem res ena izmed prvih tolmačk, ki se je spustila v prevajanje pesmi v znakovni jezik. Kot prva plesna skupina v Mariboru smo besedila pesmi tudi prevajale. Kasneje sem to počela le na kakšnem izletu društva AURIS z Zlato, ko sva želeli gluhim povedati, kaj besedilo pripoveduje. Tri leta nazaj pa smo prvič na dobrodelnem koncertu Jana Plestenjaka, namenjenemu društvu AURIS, pripravili res odličen nastop tolmačev, otrok iz osnovne šole in gimnazije, saj smo vse pesmi prevedli v slovenski znakovni jezik. Ganila me je pripoved gluhega, ki nam je rekel, da je to prvi koncert, katerega se je lahko udeležil in ga tudi razumel. Ta koncert mi bo za vedno ostal v lepem spominu.

Poleg tega, da delate kot tolmačka, pa v našem društvu AURIS delate kot administratorka. Zanima me, koliko časa (približno) ste že zaposleni v društvu in ali je to Vaša prva zaposlitev?
V društvu AURIS sem zaposlena 11 let, še prej pa sem nekaj let delala tudi preko javnih del. Ni moja prva zaposlitev, prej sem bila zaposlena v trgovini.

Na novo ste prišli v društvo AURIS, prišli ste tudi v stik z gluhimi, ste koga poznali že od prej? Ali je bil Vaš prihod dejansko prihod med nove, neznane ljudi?
Nekaj gluhih sem seveda poznala že od prej, saj sem jih srečevala na Mednarodnih dneh gluhih, ali pa so bili sošolci in znanci mojih staršev. Ko sem se poročila, sem kaj kmalu navezala stik s sekretarko Zlato in tako naju je pot povezala in moram reči, da se odlično razumeva in s skupnimi močmi celega kolektiva društva AURIS smo prebrodili tudi tisto nemogoče.

Starega društva sama ne poznam, vendar mi povedo naši člani o njem marsikaj. So Vaši začetki službovanja segali tja, ali ste prišli v novo-staro hišo?
Joj, kot se spomnim starih prostorov, so bili res majhni, temni in nepraktični. Izvajali so se ravno tako vsi programi in vse dejavnosti, tako da se še opazilo ni, da nam kaj manjka. Vedno nas je povezovala tista pozitivna energija in nam dajala moč, kot jo imamo še danes. Za nove prostore oziroma novo hišo smo porabili zelo, zelo veliko energije. Vsi smo solidarno pomagali pri čiščenju in urejanju, predvsem pa pri zbiranju manjkajočega dela sredstev. Največ zaslug, da imamo to hišo, si seveda lahko pripišeta samo Zdenko Tomc in Zlata Crljenko.

Kako poteka Vaš delovni dan? Kaj je Vaše delo in za kaj vse skrbite v društvu?
Moj delovni dan je zelo pester in zanimiv. Zjutraj ob prihodu najprej pogledam na internetne strani občin, če so objavljeni kakšni razpisi in novice. Pogledam E-pošto in zemeljsko pošto. Poskrbim, da so vsi računi plačani. Vodim evidenco ur zaposlenih, zapišem ure zaposlenih, bolniške, planirane dopuste itd. Pripravim razna poročila, razpise Ministrstva, občine, Zavod za zaposlovanje in dam v pregled in podpis predsedniku in sekretarki. Pišem poročila zaposlenih preko javnih del preko interneta. Odidem na kakšen sestanek, ali do računovodkinje. V glavnem vse blagajniške obveznosti. Napišem prijavnico za razna športna udejstvovanja naših športnikov. Sledijo še sestanki delovnega kolektiva, izvršnega odbora, uredniškega odbora, sestanki športnikov, … Vodim tečaj slovenskega znakovnega jezika in sem tudi vodja podružnice na Jesenicah. Še bi lahko naštevala, a potem bi bil intervju predolg.

Na začetku sta bili v društvu zaposleni le Vi in gospa Zlata. Sčasoma smo preko raznoraznih prijav, razpisov itd začeli prihajati novi sodelavci. Če pogledate nazaj in če se vrnete v sedanji čas, kaj vse se je spremenilo, razen tega, da nas je več? Kaj porečete na to, da nas je toliko zaposlenih in kakšen se Vam zdi kolektiv?
Mislim, da je razlika med preteklostjo in sedanjostjo zelo velika. Takrat, ko sva bili z Zlato sami, ni bilo toliko birokracije. Sedaj je tega ogromno in pri tolikih papirjih izgubimo največ dragocenega časa. Poleg tega izdajamo še svoje glasilo, imamo svojo internetno stran, sodelujemo z raznimi inštitucijami, za kar sta dve osebi premalo. Zelo sem vesela, da smo postali ena velika družina, katera med seboj odlično sodeluje in na katero se vedno lahko zaneseš. Danes šteje samo to.

Kako vidite sebe in seveda tudi društvo čez nekaj let? Vam dosedanji način dela, ki se izvaja (delavnice, tečaji, predavanja, izleti, …), odgovarja, ali bi morda kaj spremenili, morda dodali, ali odvzeli?
Glede na to, kako se situacija iz leta v leto spreminja, moram reči, da ne vem kaj naj si mislim o prihodnosti. Pa ne želim biti pesimist, ker to nisem nikoli bila in ne mislim biti. Ampak res se v Sloveniji dogajajo tako čudne stvari, da se prihodnosti ne da napovedati. Upam na najboljše in mislim, da če bomo delali tako kot smo do sedaj, s toliko energije, povezanosti, da se nimamo česa bati, lahko zatrdim, da smo na pravi poti. Prava pot je že v tem, da se društvo odpira tudi navzven in da ogromno delamo na prepoznavnosti našega društva in njegovih uporabnikov.

Imate kakšen poseben moto, morda kako misel, ki Vas v slabših dnevih nasmeje in napolni s pozitivno energijo?
Vsak dan, ko se mi kakšna stvar zalomi, si rečem, da je vsaka slaba stvar za nekaj dobra. In pokazalo se je, da je to res. Ne smemo strmeti samo v zaprta vrata, ki so pred nami in misliti, da izhoda iz težav ni. Moramo pogledati še skozi okno, ki nam je na stežaj odprto in ga sploh ne opazimo. Nudi nam nove možnosti in priložnosti. Glavo pokonci in gremo naprej!

Za konec bi se Vam rada zahvalila za Vaš čas in veselje, ki ste si ga vzeli in za trud, ki ste ga vložili ter odgovorili na vprašanja.
V sedanjosti in prihodnosti Vam želim vse lepo, tako zasebno, kot tudi poslovno.

Google prevod

Slovenian Croatian English French German Italian

Kontakt

Auris Kranj

Map-iconHuje 23/a

 
Clock  Uradne ure:
 
Pon: 15:00 - 19:00
Sre: 09:00 - 12:00
  14:00 - 16:00
Pet: 09:00 - 12:00
mobile-phone-cast-icon  Mobitel:  
041/ 777 036  
telephone-fax-icon  Tel/Fax  
(04) 235 14 70  
Phone-icon1  Telefon:
 
059 044 600  

Podružnica Jesenice

Ul. Staneta Bokala 4

 
Clock  Uradne ure:  
Tor: 09:00 - 13:00  
telephone-fax-icon  Tel/Fax:  
(04) 583 41 27  
Podružnica Tržič  
 Map-iconTrg svobode 10  
Clock  Uradne ure:  
Sre: 09:00 - 12:00
  14:00 - 16:00
Pet: 09:00 - 12:00
mobile-phone-cast-icon  Mobitel:  
041/ 908 550  

Podružnica Škofja loka

Map-iconKapucinski trg 4
Clock  Uradne ure:
Tor: 09:00 11:00
Sre: 14:00 16:00
Čet: 09:00 11:00
mobile-phone-cast-icon   Mobitel:  
041/ 777 036  

Prijavno okno



Koledar dogodkov

November 2018
N P T S Č P S
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 1

Anketa

Kakšna je spletna stran?
 
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow