Dohodnina1Najlepše se zahvaljujemo vsem, ki ste nam v letu 2017 podarili 0,5 % dohodnine.

 

Stičišče Prehod

novo4

 

 

Logo

Glasilo društva

novo.gif  
Mala  
 PDF Marec/April 2018  

 

Novice društva

Projekti

Izvajamo

Glavni

mod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_counter
mod_vvisit_counterDanes85
mod_vvisit_counterVčeraj284
mod_vvisit_counterTa teden369
mod_vvisit_counterTa mesec4244
mod_vvisit_counterVsi1089658

Prisotni na spletu

Prisotni 97 gostov .

Statistika ogledov

Števec pogledov vsebine : 6656623
Sporočilo
  • Obvestilo o uporabi piškotkov

    Spletni portal uporablja piškotke za potrebe analize obiskov in za izmenjavo prispevkov.

Intervju z Zlato Crljenko

Dolgoletna sekretarka medobčinskega društva AURIS Kranj, tolmačka za znakovni jezik, dobrotnica na področju dela z gluhimi. Je hči gluhih staršev, je žena, mati dveh hčera in babica trem vnučkam. V prostem času, ki ga nima prav veliko, rada riše, v mladosti pa je igrala tudi violino.

Na začetku Vas prav lepo pozdravljam. Kako se počutite ta trenutek, ko veste, da ste prva ženska po nekajletnem premoru mojih intervjujev? Zgoraj sem v opisu navedla nekaj dejstev, ki so mi bila zaupana, vira ne izdam :-). Pa kaj od naštetega drži? Rišete? Igrali ste tudi violino? Še kdaj sedete in zaigrate kako veselo melodijo? Morda počnete kaj, kar Vas sprošča?
Tudi jaz te prav lepo pozdravljam, prav tako tudi bralce našega glasila. Kot prva intervjuvana ženska se počutim dobro, upam pa, da bodo moji odgovori dovolj zanimivi za bralce. Vidiš, vedno se najde kakšen skriti vir informacij! Drži, da rada rišem, vendar za to v zadnjem času nimam časa. Verjamem, da se bom risanju posvetila, ko bom v pokoju. Tudi violino sem se učila 8 let, ki je pa ne vzamem v roke in je niti ne bi znala več igrati. V času šolanja sem imela izposojeno violino. Takrat je bil ta inštrument zelo drag in le redki so imeli svojo lastno violino. Vsekakor pa mi je učenje violine dalo široko znanje s področja glasbe. Zelo rada pojem, to dostikrat počnem v avtu in nekajkrat sem opazila, da so me na semaforju, ko smo stali, začudeno gledali iz drugih avtomobilov. Saj ni važno, me pa petje resnično sprošča.

Kako pa ste odraščali, glede na to, da ste hči gluhih staršev? Se morda spomnite kakega dogodka, ki je na vas pustil kak poseben pečat? So vas starši spodbujali na poti k »zvezdam«?
Naj odgovorim z vprašanjem. Res misliš, da sem prišla do zvezd? Sama se tako ne počutim. Res je, imam gluhe starše, sedaj samo še mami, ki jo imam neizmerno rada. Odraščala sem v družini, kjer sta mi starša dajala veliko ljubezni, jaz pa sem jima to vračala tako, da sem bila že zelo zgodaj, kot majhen otrok, njuna tolmačka. Moja starša bi zame naredila vse, da bi mi bilo v življenju dobro. Vpisala sta me v vrtec, kjer sem bila najmlajša, ker sta se tako zelo bala, da ne bom govorila. Jasli takrat še ni bilo. Vpisala sta me tudi v glasbeno šolo, pa k pevskemu zboru. Vse to v veliki želji, da bi znala dobro govoriti. V osnovni šoli sem bila v tretjem razredu celo dirigentka pevskemu zborčku, kasneje na višji stopnji pa solistka v pevskem zboru. Spominjam se nastopa v ljubljanski filharmoniji, kjer sem pela solo v pevskem zboru. Moja starša sta kljub temu, da nista slišala, sedela v prvi vrsti in jaz sem bila tako zelo ponosna.

Ste se kot otrok gluhih staršev čutili kdaj prikrajšano, ste se primerjali s tistimi otroki, ki so imeli slišeče starše?
Niti ne, sem si pa včasih želela, da bi slišala, bolj zaradi njiju. Se pa spominjam kako lep zvok ima tišina. Si vedela, da se tišina lahko sliši? Ko sem bila majhna, so nas obiskovali gluhi prijatelji mojih staršev in so se pogovarjali v znakovnem jeziku. Vem, da sem prav uživala v tem, ko je v prostoru zavladala neka posebna tišina, v kateri se je slišalo premikanje rok in dihanje. Tak občutek dobim tudi v pisarni, kadar so pri meni gluhi ljudje. Res čudovito! Sicer pa sem zelo veliko časa preživela s svojimi starši, veliko smo se pogovarjali in tako je še sedaj. Z očetom in gospodom Tomcem ter nekaterimi gluhimi prijatelji smo prehodili velik del slovenske gorske transverzale. Z mojimi starši mi je bilo lepo.

Omenili ste, da ste bili precej zgovoren otrok. Kako to? Kje se je to sploh začelo?
Bila sem zelo zgovoren otrok, bi rekla, kar mali brihtnež. Vse to izhaja verjetno malo iz genov, saj nihče v naši širši družini ni bil posebno tihe narave. Pri mami je bilo kar deset otrok, mojih tet in stricev in z vsemi se odlično razumem. Mami izhaja iz skromne rudarske družine iz Trbovelj. Pri hiši je bilo vedno veliko petja in druženja. Kadar smo se pri stari mami in atu zbrali vsi, nas je bilo kar za cel pevski zborček. Naše petje se je slišalo daleč naokoli. Tako se srečujemo še sedaj in tudi zapojemo še, le bolj poredko. Veliko pa so se z menoj ukvarjali tudi sosedje, upokojena učiteljica mi je veliko brala knjige, naš sosed je bil akademski slikar Maksim Sedej in tudi tja so me večkrat povabili, ker sva bili z njegovo hčerko Nevenko zelo dobri prijateljici, pa družina Zupan, ki je imela 5 otrok in so me vedno radi sprejeli medse. Moji starši so bili zelo veseli, da me imajo vsi radi, saj ju je ves čas skrbelo kako bom govorila. Kljub vsemu sem zelo rada poslušala, kadar mi je brala mami. Vedno mi je govorila, da ne govori tako lepo kot slišeči, jaz pa sem ji rekla, da ima zame najlepši glas na svetu.

Po končanem šolanju ste se zaposlili. Je bila Vaša prva služba v društvu, na mestu sekretarke, ali pa ste prej delali kje drugje?
Najprej sem delala v porodni sobi ljubljanske porodnišnice, saj sem po poklicu babica. Tam sem pridobila veliko samozavesti in naučila sem se hitro reagirati. Nemalokrat smo namreč reševali kar dve življenji hkrati. Zaradi tega svojega osnovnega poklica tudi neizmerno cenim življenje in vsakega človeka posebej. Kasneje sem delala v patronaži, kjer sem opravljala obiske na domu. V društvu gluhih in naglušnih je prenehal z delom takratni sekretar, ki je delal honorarno. Gluhi so me prišli prosit na dom, če bi prevzela to delo. Nisem se prav zlahka odločila, ker sem imela dobro službo. No, sedaj sem tukaj že 28 let. V moji pisarni takrat ni bilo niti telefona, v društvo pa je hodila le peščica gluhih. V to, da imamo danes tako sodobno društvo, sem vložila veliko napora in dela.

Ste pa tudi tolmačka za znakovni jezik. Zakaj ste se pravzaprav odločili, da postanete tolmačka? So Vas za to »zagreli« starši, ali je to zgolj Vaše veselje? Kako dolgo pa ste že tolmačka?
Tolmačka sem postala zelo spontano, lahko rečem, da se je to zgodilo kar samo od sebe. Moji starši pri tem nimajo nič, ker se v moje življenje nikoli niso vmešavali. Ko sem prišla sem, znakovni jezik ni bil uradno priznan. Šola za gluhe ga je celo prepovedovala. Odrasli gluhi pa so ga uporabljali in zahtevali tolmačenja na raznih sestankih, proslavah, seminarjih itd. Tako sem postala tolmačka. Gluhi so mi pri tem veliko pomagali, me sproti popravljali in učili. Tolmačka sem od dne, ko sem začela z delom v društvu.

Če se ne motim, je tolmačka tudi ena od Vaših dveh hčera, druga pa dela ravno tako izpit za tolmačko. Kaj pa Vaš mož, tudi pokaže kak znak v jeziku gluhih? Z vprašanjem bom nekoliko predrzna, a upam, da mi ne zamerite: dozdeva se mi, da je tolmačenje v Vaši družini že skoraj tradicija. Se morda motim?
Res je, ena od mojih hčera je že tolmačka, druga pa morda to še bo. Verjetno je do tega prišlo zato, ker sta bili veliko z babico in dedkom, torej z mojo mami in očetom in tudi z gluhimi. Jaz sem ju vedno, vsepovsod, kamor smo šli z gluhimi, jemala s seboj. Tako sta se z gluhimi veliko znakovnega jezika tudi naučili. Mož? On pa za ta jezik nima nobenega smisla, žal.

Imate tudi tri še precej majhne vnukinje. Jih kdaj, ko ste seveda prosti, popazite, jih peljete na kak izlet?
To so moji trije sončki! Tako zelo so značajsko različne med seboj, pa tako zelo moje in dedijeve seveda. So pač deklice. V zadnjem času imamo skupaj kulturni dan, tako smo se dogovorile. Na 14 dni hodimo v kino ali gledališče, ali pa obiščemo kakšno kulturno prireditev. Vedno pa popazimo oziroma one popazijo na naju, kadar imajo njihovi starši kakšne obveznosti. Je pa res, da danes babica ni več tisto, kar je bila še nedolgo nazaj. Danes smo babice in dedki zaposleni in nekako poskušamo usklajevati vse obveznosti in kdaj pa kdaj popaziti še na vnuke. Kljub vsemu se zelo trudiva, da sva na razpolago, kadar naju rabijo. Včasih pa vskoči prababica, ki še popazi na njih, kadar smo vsi zasedeni in izkoristi priložnost, da jih nauči kakšno kretnjo.

Kje najraje preživite čas, ko ste prosti, brez obveznosti? Vsak človek potrebuje prostor, kjer se lahko sam s sabo pomeni. Imate tudi Vi tak prostor?
O, seveda ga imam! To je moj kabinet, moja delovna soba. Tam imam mir, da se lahko posvetim sebi. Ker pa zelo veliko delam, imam zelo malo časa zase, hodim redno na masaže k moji zlati maserki Bosi. Tam se res sprostim in to mi zelo pomaga, da si napolnim baterije in lažje delam naprej.

Kdaj in kako ste sploh prišli v društvo AURIS na sedanje delovno mesto? Kakšni so bili občutki, ko ste stopili v društvo, kjer je več gluhih, a Vam neznanih ljudi? Z društvom ste se tudi Vi selili v več najemniških prostorov. Kako naporno oziroma neprijetno Vam je bilo?
Kot sem že zapisala, delam v društvu že 28 let kot sekretarka društva. Navezovanja stikov me ni strah. Nikakor pa nisem človek, ki bi bil zadovoljen samo s sedenjem za pisalno mizo. Lahko bi rekla, da me je glede na slabo zapuščino, ki sem jo dobila, bolj skrbelo, če mi bo uspelo pritegniti ljudi, da bi hodili v društvo. Vendar mi je uspelo in že po dveh letih dela je TV oddaja Prisluhnimo tišini, v kateri je bilo predstavljeno delo našega društva, dobila TV Viktorja. Pravzaprav smo se selili samo enkrat iz prejšnjih prostorov v to hišo na Hujah. Ker pa smo sredstva za obnovo dobivali bolj po »kapljicah«, smo se večkrat selili po hiši. Ni bilo prijetno, smo se pa veselili vsega, kar nam je uspelo narediti. Z majhnimi koraki nam je uspelo priti skoraj do konca.

Ob nakupu nove »stare« hiše ste pomagali tudi sami. Kaj vse je bilo Vaše delo? Kako ste pomagali pri prenovi?
Res je, pomagala sem s prostovoljnim delom. Pravzaprav ni večjega užitka, kot pridružiti se članom in pomagati tudi s svojim delom. Moje delo pa ni bilo samo pomagati fizično pri delu, pač pa tudi vsa organizacija, pridobivanje sredstev, izvedba humanitarne akcije Prisluhnite nam, ki je tekla na Gorenjskem v korist našega društva. Niti en evro ni prišel v hišo sam od sebe, pač pa je bilo v to vloženega ogromno dela in truda. Ne smemo namreč pozabiti na prislovično slovensko nevoščljivost in tudi ta je kriva, da je bila hiša zaključena kasneje, kot bi si želeli.

Kot opažam, je Vaše delo precej naporno, veliko, veliko truda in dobre volje vlagate v svoje delo. Če se ne motim, ste v društvu sekretarka že več kot 20 let, kako se skozi vsa ta leta spopadate z vsemi težavami, ki jih imajo oziroma imamo gluhi?
Ravno pred dnevi mi je zet rekel, da še ni videl človeka, ki bi tako rad hodil v službo kot jaz. Verjetno to drži, saj resnično rada hodim v službo. Veliko ljudi sploh ne ve, da stanujem v Ljubljani in da se vsak dan vozim na delo v Kranj. Ta pot je imenitna priložnost, da razmislim o vsem, kar bomo ta dan delali v društvu. Reševala sem že veliko težav in stisk naših članov in tudi nečlanov. Vedno poskušam pomagati po svojih najboljših močeh. Velikokrat se je zgodilo, da so potrebovali le toplo besedo in pogovor in takih pogovorov je bilo opravljenih veliko. Tudi povratne informacije, ki jih dobim po več letih, ko na take pogovore že pozabim, kažejo, da sem pomagala veliko ljudem. Jaz sem si izkušnje z gluhoto in težavami v zvezi z okvaro sluha nabirala iz prakse skozi življenje, iz strokovne literature in usposabljanj ter s prakso na delovnem mestu.

Kar se tiče društva oziroma dela v društvu, pa pomoči s strani gorenjskih občin, pomoči iz zveze društev… Mislite, da prejme naše društvo glede na vso prepoznavnost, za katero se precej zavzemamo, za vsa dobra dela in požrtvovalnost, dovolj sredstev, tako finančnih, kot tudi materialnih?
Seveda je sredstev vedno premalo. Edino Mestna občina Kranj naše društvo financira zgledno. Na tem mestu se jim za to iskreno zahvaljujem. Brez teh sredstev bi bilo delovanje društva postavljeno pod vprašaj! Vsekakor ne bi mogli delovati tako kot delujemo sedaj. Z drugimi občinami je problem, ker nam sredstva pritekajo brez vsakega sistema in reda. Občine imajo vsaka svoj razpis, vsaka ob svojem času in seveda vsaka na svojih obrazcih. Pisanje obrazcev nam jemlje ogromno časa. Rezultati teh pisanj pa so zelo različni. Posamezne občine nam nakazujejo od 50 EUR do 1.100 EUR. Večina občin nam nakazuje od 100 EUR do 300 EUR. Za prejeta sredstva moramo napisati poročilo in priložiti račune o porabi sredstev. Nekatere pa za pičlih 50 EUR zahtevajo kopije izpiskov o plačani članarini naših članov, živečih v njihovi občini. Stvari na tak način postajajo zelo birokratske in nam jemljejo preveč časa. Sedaj se javljamo na različne razpise. Uspelo nam je na razpisu Ministrstva za kulturo, kjer smo bili – naj mimogrede omenim - najboljši in tako smo pridobili sredstva iz evropskega socialnega sklada. V okviru tega razpisa smo zaposlili dve težko naglušni brezposelni osebi. Prav tako sodelujemo v mednarodnem projektu »Znakovna knjižnica« skupaj z Avstrijo, Nemčijo in Madžarsko. Vsekakor se trudimo pridobiti sredstva za delo društva in tudi na tak način poskrbeti za naše člane in njihove potrebe.

Kako bi kot dolgoletna sekretarka opisali delo sedanjega predsednika g. Horvata?
Za sekretarja društva je zelo pomembno kako se razume s predsednikom društva. Prej je bil dolgoletni predsednik gospod Zdenko Tomc, s katerim sva se dobro razumela in sva naredila zelo veliko na prepoznavnosti društva. Sedaj je predsednik gospod Boris Horvat, ki ima sicer drugačne pristope, sveže ideje, kar društvo prav gotovo potrebuje. Verjamem, da bova dobro sodelovala, predvsem pa me veseli, da je tako zelo priljubljen med člani.

Zanima me tudi kako gledate na to, da je število zaposlenih v društvu naraslo, kako se počutite, ko nas je kar naenkrat tako veliko okoli Vas? Če se ne motim, ste prej delo opravljali sami, potem je prišla Martina, pa Boris in Mojca, nato še Robi in jaz. Med sabo imamo dober odnos, odlično se razumemo, pa tudi sodelujemo dobro.
Res je, sem prva profesionalna sekretarka v našem društvu. Ko sem prišla, sem imela pisarno s pogledom na drvarnico, cel dan je gorela luč, brez telefona in brez sredstev. Začela sem torej iz nič. Veseli me, da imamo danes tako sodobno društvo, ki je prav gotovo rezultat tudi mojega dela in seveda vseh vas, ki mi sedaj pomagate »graditi« naše društvo na novih sodobnih temeljih, ki deluje v korist naših uporabnikov. Tako, kot se spreminja način dela v društvu, temu primerno se tudi kadruje. Vse vaše zaposlitve so narekovale potrebe. Res pa je društvo neprofitna organizacija in za vse vas je bilo potrebno zagotoviti sredstva. Nekateri dobivate osebni dohodek iz razpisov, vidve z Mojco pa sta zaposleni preko javnih del. Predvsem pa zaposlujemo ljudi z okvaro sluha, ki težko dobijo delo na trgu delovne sile. Martina in jaz sva tudi tolmački za slovenski znakovni jezik. Za kolektiv je zelo pomembno, da vsi delavci med seboj dobro sodelujejo in se dobro razumejo. Samo upam lahko, da bo tako tudi ostalo.

Kakšne so Vaše želje, vizije? Kako vidite društvo čez čas? Kaj bi spremenili, morda le dodali? Bi morda Vaše delo začeli kako drugače, če bi imeli možnost zavrteti čas nazaj, na začetek Vaše kariere?
Začniva pri koncu tvojega vprašanja. Mislim, da ne bi ničesar spremenila, verjamem, da sem glede na to – da ob mojem prihodu Kranja sploh nič nisem poznala – zastavila v redu. Z željami je pa tako. Želim si, da bi bilo naše društvo kaj več, kot le zbirališče ljudi z okvaro sluha. Iz izkušenj pa lahko povem, da društvo svoja jadra obrača vedno v smeri potreb članov. Tako tudi nastajajo posebni socialni programi, ki jih izvajamo. Verjetno bo tako tudi v prihodnje. Najvažnejše je zadovoljstvo članov, mi smo samo izvajalci.

Za konec Vas prosim, če lahko napišete zame in za naše člane kako lepo, morda poučno misel. Morda bo dovolj že samo to, da napišete kakšen je Vaš moto, ki Vas žene vsak dan v nov dan.
Misel, ki mi je zelo blizu in jo zelo rada povem, je misel gluhoslepe pisateljice Helen Keller. Želela bi, da bi vsi ljudje s takimi ali drugačnimi težavami videli svojo prikrajšanost kot čudovito prednost in če bi se med njihovimi prijatelji znašla tudi jaz, si ne bi mogla želeti ničesar več. Moji delovni cilji bi bili doseženi.

Zgodbo mojega življenja so ustvarili moji prijatelji. Na tisoč načinov so obrnili mojo prikrajšanost v čudovito prednost in mi omogočili hoditi vedro in srečno skozi senco moje prizadetosti.

Helen Keller (1888 – 1968)
Zahvaljujem se Vam za Vaš čas in za dobro voljo, katero ste vložili v odgovore. Želim Vam vse lepo v prihodnje, pa še naprej ostanite tako dobra šefica!
Hvala tudi tebi za dobre želje in kompliment, ki si ga napisala na koncu, vsem sodelavcem za potrpljenje in seveda vsem članom našega društva, ki so mi omogočili, da sem vsa ta leta lahko preživela med njimi, ki so zame najlepša leta v mojem delovnem obdobju.


Google prevod

Slovenian Croatian English French German Italian

Kontakt

Auris Kranj

Map-iconHuje 23/a

 
Clock  Uradne ure:
 
Pon: 15:00 - 19:00
Sre: 09:00 - 12:00
  14:00 - 16:00
Pet: 09:00 - 12:00
mobile-phone-cast-icon  Mobitel:  
041/ 777 036  
telephone-fax-icon  Tel/Fax  
(04) 235 14 70  
Phone-icon1  Telefon:
 
059 044 600  

Podružnica Jesenice

Ul. Staneta Bokala 4

 
Clock  Uradne ure:  
Tor: 09:00 - 13:00  
telephone-fax-icon  Tel/Fax:  
(04) 583 41 27  
Podružnica Tržič  
 Map-iconTrg svobode 10  
Clock  Uradne ure:  
Sre: 09:00 - 12:00
  14:00 - 16:00
Pet: 09:00 - 12:00
mobile-phone-cast-icon  Mobitel:  
041/ 908 550  

Podružnica Škofja loka

Map-iconKapucinski trg 4
Clock  Uradne ure:
Tor: 09:00 11:00
Sre: 14:00 16:00
Čet: 09:00 11:00
mobile-phone-cast-icon   Mobitel:  
041/ 777 036  

Prijavno okno



Koledar dogodkov

November 2018
N P T S Č P S
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 1

Anketa

Kakšna je spletna stran?
 
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow