Dohodnina1Najlepše se zahvaljujemo vsem, ki ste nam v letu 2017 podarili 0,5 % dohodnine.

 

Stičišče Prehod

novo4

 

 

Logo

Glasilo društva

novo.gif  
Mala  
 PDF Marec/April 2018  

 

Novice društva

Projekti

Izvajamo

Glavni

mod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_countermod_vvisit_counter
mod_vvisit_counterDanes90
mod_vvisit_counterVčeraj284
mod_vvisit_counterTa teden374
mod_vvisit_counterTa mesec4249
mod_vvisit_counterVsi1089663

Prisotni na spletu

Prisotni 145 gostov .

Statistika ogledov

Števec pogledov vsebine : 6656746
Sporočilo
  • Obvestilo o uporabi piškotkov

    Spletni portal uporablja piškotke za potrebe analize obiskov in za izmenjavo prispevkov.

Intervju z Borisom Horvatom

Skupščina je 25. marca 2009 izvolila novega predsednika Medobčinskega društva gluhih in naglušnih za Gorenjsko AURIS Kranj, Borisa Horvata in Petra Čanak je z njim ob tej priložnosti opravila zanimiv intervju.

Naj Vas na začetku najprej lepo pozdravim. Vesela sem, da ste se odzvali na ta intervju. Bi mi kot prvo povedali, kako se počutite v tem trenutku? Delujem kot detektivka?

Hvala za povabilo! Kar se vprašanj tiče, ti bom pa kar po pravici povedal, da se po malem bojim vseh žensk, čeprav mi je v ženski družbi bolj ali manj zmeraj prijetno, pa jih še zmeraj ne poznam dovolj dobro. Nikoli ne veš kako te bodo presenetile in zato imam tudi pred tabo malce treme.

V Tržiču imate pisarno, ki je podružnica našega društva. Vsi Tržičani Vas poznamo po dobrih delih. Čeprav je pisarna majhna, je vsakokrat, ko vstopim, polna topline. Kaj pa Vam pomeni tista mala prijetna pisarna? Kaj pogrešate v njej? Kaj bi spremenili?
Informacijska pisarna našega društva v Tržiču deluje že peto leto. Res je majhna, ampak za naše potrebe popolnoma zadostuje. Bolj pomembno je, da smo s to pisarno gluhi in naglušni v Tržiču postali bolj prepoznavni. Je pa nastanek te pisarne dokaj zanimiva zgodba. Ko sem začel aktivneje sodelovati v društvu, mi je Zlata rekla, da bi bilo dobro, da bi tudi v Tržiču imeli informacijsko pisarno, pa sem si mislil, zakaj pa ne, čeprav sam pri sebi sploh nisem vedel kaj in kako. Stopil sem do župana, razložil zadevo, dobili smo prostor, ga skromno opremili in pričeli z delom. V začetku je bil obisk bolj skromen in ker sem hotel o našem delu informirati čim več ljudi, sem začel redno pisati članke v občinsko glasilo Tržičan. Izhajal sem predvsem iz lastnih izkušenj in problemov z naglušnostjo, saj imam težave s sluhom že od rojstva naprej, pa vseeno večina Tržičanov tega ni vedela, čeprav se vsi med sabo poznamo. Ravno zato mi ta mala pisarna veliko pomeni, saj sem šele na ta način lahko vsem predstavil problematiko gluhote. Ravno na račun teh mojih člankov sem občutil precejšnjo spremembo. Verjamem, da gluhi in naglušni včasih zaradi nekomunikacije delujemo odbijajoče, ampak predvsem zato, ker ljudje najprej pomislijo, da smo nedostopni in vzvišeni, če se ne pogovarjamo, skoraj nihče pa ne pomisli, da je razlog gluhota. Veliko ljudi v Tržiču ima sedaj mnogo bolj prijazen odnos do mene in tudi do gluhih in naglušnih in z veseljem nam pomagajo, če le lahko. Še največ pravzaprav povedo besede bivšega župana "Včasih ni bilo toliko gluhih in naglušnih, zdaj ko pa imate pisarno, jih je pa kar naenkrat toliko". Postali smo prepoznavni in vidni in v tem je bistvo. Moje delo ni vezano samo na uradne ure, skoraj vsi imajo mojo številko in če komu zmanjka baterij, jih dostavim tudi na dom po okoliških vaseh, včasih kar z gorskim kolesom. Temu bi se reklo "prijetno s koristnim". Marsikdo me kar na cesti povpraša to in ono o slušnih aparatih in kar nekaj uporabnikov mi je povedalo, da so se ravno zaradi člankov odločili, da končno le začnejo nositi slušni aparat. Kar se pa dobrih del tiče, ki si jih omenila v vprašanju, verjamem, da so vsi ljudje bolj ali manj dobrega srca, samo vsi nimamo enakih možnosti to pokazati. Vesel in hvaležen sem, da mi je ta mala pisarna dala možnosti in priložnosti, da sem po svojih močeh lahko pomagal, če je le bila prilika.

Kaj je pravzaprav Vaše delo v tržiški pisarni, kaj tam počnete oziroma s čim se spoprijemate? Imate podporo župana ter občinske uprave?
Glede sodelovanja z župani in občino je pa takole. Značilnost slovenske politike je ločenost na leve in desne in tako je tudi v Tržiču. Če sodeluješ z levico, te grdo gledajo ta desni, če pa sodeluješ z desnico, te pa grdo gledajo ta levi, kar sem še najbolj sam občutil ob menjavi občinske oblasti. Naše osnovno vodilo je, da sodelujemo z vsemi ne glede na politično opredeljenost. Če pogledam po ostalih občinah in kolikor je meni znano, lahko rečem, da smo ne glede na vse, do sedaj kar dobro sodelovali. Redno prirejamo kulturne prireditve, izlete, razstave in podobno. Iz obdobja prejšnjega župana in soorganiziranja prireditev je vsekakor najbolj odmeven dobrodelni koncert Jana Plestenjaka, ki je še dandanes aktualna zadeva. Iz obdobja sedanjega župana pa lahko izpostavimo našo pobudo, na podlagi katere je Lojzka Meglič dobila občinsko priznanje in tista prireditev je bila res ganljiva, kajti tako malo je gluhih ljudi, ki doživijo tako častivredno pozornost družbe. Vsekakor pa moram omeniti, da je tržiški župan tudi poslanec državnega zbora in na naše vztrajno opozarjanje je o naši pereči problematiki spregovoril tudi v parlamentu, kar se je zgodilo prvič v slovenski parlamentarni zgodovini.

Zgoraj sem omenila, da ste borec za pravice gluhih in naglušnih. Na kakšen način se borite? Kako in s kakšnimi sredstvi si pomagate?
Upam, da ne bo zvenelo egoistično, ampak prizadevam si za svoje pravice, če pa s tem pomagam tudi ostali gluhi in naglušni populaciji, mi je to seveda v veselje in ponos. Sama dobro veš, da imamo gluhi in naglušni težave z besedno komunikacijo, zato v glavnem opozarjam na probleme s pisano besedo, s članki, pismi in podobno. Če malce uporabim star slovenski pregovor "Lepa beseda lepo mesto najde", bi za nas veljalo, da tudi lepo napisana beseda lahko lepo mesto najde.
Pa se preseliva v Kranj na Huje, kjer ponosno stoji sedež našega društva. Kdaj ste pravzaprav prišli v društvo? Kakšno je bilo kot prvo Vaše delo? Bi morda zaupali kako se počutite med člani ter zaposlenimi?
Moram reči, da sem sam pri sebi dolgo časa premišljeval o mojih problemih zaradi naglušnosti, zaradi katere sem celo ostal brez službe in nekega dne sem se odločil, da grem v društvo gluhih in naglušnih AURIS Kranj. Naslov sem našel na teletekstu. In tako sem pred leti stopil skozi vrata v pisarno društva. Sprejeli sta me Zlata in Martina in že v prvem razgovoru z Zlato sem začutil, da mi v društvu lahko pomagajo in od takrat sem prihajal redno. Niti slučajno si nisem predstavljal, da se bo naše sodelovanje razvijalo tako, kot se je. Enostavno smo se ujeli, brez odvečnih besed ali kompliciranja smo spontano postali ekipa, včasih je bil dovolj samo pogled, pa smo bili zmenjeni. Lahko rečem, da je za nami zelo pestro obdobje. Preveč prostora bi ti porabil, če bi naštel vse naše skupne projekte, mnogi so bili sila ganljivi in ni me sram priznati, da sem bil večkrat ganjen do solz, tudi zaradi ponosa, da nam je skupaj uspelo narediti kakšno res dobro stvar za naše gluhe in naglušne ljudi.
Bi morda kaj povedali o tem, kakšno je Vaše mnenje kar se tiče izobraževanja gluhih? Kaj si mislite o tem, da je gluha oseba na redni šoli, pa naj bo to srednja ali višja šola, prepuščen sam sebi, sam si mora urejati zapiske in vse kar je v zvezi s snovjo. V srednji šoli imajo na Zavodu za gluhe in naglušne integrirani srednješolci z okvaro sluha pravico tedensko do nekaj ur pomoči učiteljev z Zavoda, kar pa v primerjavi s težo snovi ni nič. Za gluhe, ki se izobražujejo na višji šoli, ni niti teh nekaj ur tedensko.
To, kar se dogaja gluhi in naglušni šolski mladini, je sramota brez primere. Človek težko razume, da politiki, vlada, ministri in ostali pristojni enostavno ne razumejo problemov gluhih in naglušnih ljudi. Bi pa rekel, da tudi sami premalo naredimo oziroma opozarjamo na ta problem. Sam se trudim po svojih močeh. Mojega poslanca sem toliko časa opozarjal na to problematiko, da je le spoznal problem in o tem spregovoril v parlamentu. Vsak gluh ali naglušen ima v Sloveniji svojega poslanca in prepričan sem, da bi še marsikateri poslanec poskušal pomagati, če bi jih argumentirano seznanili z našimi problemi. Pa tudi Zveza gluhih in naglušnih Slovenije ima svojo moč, ki jo v tej smeri ( po mojem mnenju) premalo izkorišča.
Pred kratkim ste bili imenovani za predsednika društva, sedaj nadaljujete delo, ki Vam ga je "zapustil" g. Tomc. Kaj mislite o položaju predsednika AURIS in kako se počutite v tej funkciji, ki jo opravljate? Kakšno je pravzaprav delo predsednika?
Sam osebno sprejemam imenovanje za predsednika kot veliko čast in moram povedati, da sem ponosen na to, da sem predsednik Medobčinskega društva gluhih in naglušnih AURIS Kranj, predvsem pa sem ponosen na to, da mi je mandat predal g. Tomc. Tudi njegova zasluga je, da je društvo na tako častitljivem in uglednem mestu, kot je. Zavedam pa se tudi odgovornosti, ki mi jo prinaša ta funkcija in zagotovo si bom po svojih najboljših močeh prizadeval, da nadaljujem delo v smeri, kot jo je zastavil g. Tomc in vesel sem, da mi bo s svojimi dragocenimi izkušnjami pomagal pri tem. Že doslej smo delovali kot uigrana ekipa in verjamem, da bomo tako tudi nadaljevali.
Nekoliko ste že seznanjeni s stanjem v društvu, bi nam zaupali (ni pa nujno) kakšno je trenutno splošno stanje društva? Kakšno je finančno stanje? Koliko sredstev dobimo od države in koliko nameni sama Zveza? Ali so po vseh društvih namenjena sredstva po deležih enaka?
Stanje društva je dokaj relativna stvar. Nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše in nikoli ni tako slabo, da ne bi bilo lahko še slabše, zato s stanjem pravzaprav nikoli ne bi smeli biti zadovoljni, čeprav smo na trenutno stanje društva lahko ponosni. Smo pač neprofitna organizacija, ki je izključno odvisna od financerjev. Eden glavnih financerjev je Fundacija FIHO, katere sredstva dobimo preko Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije in osebno sem prepričan, da jih dobimo premalo glede na obseg našega dela in delovanja. Vsekakor preveč denarja ostane v Ljubljani in premalo tega denarja so deležni neposredno naši uporabniki. Drugi vir so občinski razpisi za humanitarne organizacije, na katere se redno prijavljamo, pa čeprav nam kakšna občina nameni samo 40 EUR letno. Pa še za te se moramo boriti iz leta v leto in izpolnjevati goro birokracijskih papirjev. Kot primer naj navedem občino Žirovnica, ki nam je kakšno leto nazaj ukinila dotacijo 40 EUR in takrat smo v časopisu objavili ogorčeno pismo, kako nas lahko občina kar tako izbriše z izjavo, da našega delovanja ne zaznajo v tolikšni meri, da bi nas sofinancirali. Tudi v občini Žirovnica so gluhi in naglušni ljudje, ki jim v okviru našega delovanja pomagamo, kar smo tudi zapisali in danes od te občine prejemamo 50 EUR letno!, kar je sicer bolje kot nič, ampak če odštejemo poštne stroške in stroške materiala in dela, pa ne ostane kaj dosti od te silne vsote. Žal je to običajen način po županskih volitvah, ko vsi novo izvoljeni župani in njihove ekipe iščejo neke notranje rezerve in ponavadi so prve na udaru humanitarne organizacije. Tako je bilo tudi v občini Kranj in kar nekaj pisem in razgovorov je bilo potrebno, da smo ohranili ali obranili vsaj del sredstev, ki so nam jih nakazovali prejšnja leta. Zato so ti občinski finančni viri sila negotovi in nepredvidljivi. Kot tretji pomemben vir lahko omenim razpise evropskih sredstev, ki jih poskušamo pridobiti in tu moram omeniti našo sekretarko Zlato, ki je najbolj zaslužna, da preko svojih dragocenih vez in poznanstev zna poiskati ljudi in poti do teh sredstev. Tudi meni se je včasih zdelo to dokaj enostavna zadeva, spomniš se projekt, ga prijaviš in denar je tu. Pa niti malo ni tako, v ozadju teh razpisov je skritega ogromno dela, vloženega časa, energije, volje, telefonije in dodatnih razgovorov, ne samo med delovnim časom, takrat je treba biti na razpolago kadarkoli in kjerkoli. Jaz šele zdaj, ko sem bolj podrobno seznanjen z vso to papirologijo, ki jo skupaj z Martino urejujeta, cenim ta trud, ki je še kako pomemben za razvoj našega društva. Vsekakor je treba poudariti, da je veliko, res veliko dela opravljenega izven delovnega časa in izven društvenih prostorov, kar je včasih še premalo vidno in cenjeno. Kar se tiče delitve denarja po društvih, so kriteriji zelo nedorečeni ter nepregledni in vse prevečkrat se dogaja, da nekatera društva dobijo več, nekatera pa manj, enkrat eni, enkrat drugi, kar vsakoletno povzroča nejevoljo med društvi. Meni osebno se zdi, da bi bila še najbolj poštena razdelitev denarja, ki pripada društvom po teritorialnem načelu. Če društvo s svojim delovanjem pokriva 15% populacije, bi bilo logično, da dobi 15% sredstev, namenjenih društvom. Društvo, ki pokriva 5% pa 5% sredstev. Ker delujemo kot društva v javnem interesu, ki pomagamo vsem, ki imajo težave s sluhom in ne samo članom, bi bil tak način še najbolj pravičen.
Imate že kakšno vizijo, morda idejo, ali pa načrt kako v času Vašega predsedovanja društvo popeljati do najboljših možnih sredstev? Kaj boste, če boste spremenili, morda kaj novega vpeljali v program društva, morda kaj vzeli?
Mislim, da je razvoj oziroma strategija, ki sta jo zastavila g. Tomc in Zlata prava pot in poskušal bom delovati oziroma sodelovati v tej smeri. Kolikor poznam razmere v ostalih društvih, smo eno redkih društev, kjer gluhi in naglušni sodelujemo in si pomagamo in potrudili se bomo, da bo tako tudi v bodoče. V pritličnih prostorih želimo urediti delavnice, kjer bi brezposelni gluhi in naglušni lahko našli zaposlitev, zato na državnem nivoju budno spremljamo razmere v socialnem podjetništvu, v okviru katerega tudi vidimo našo priložnost. Zelo pomembna se mi zdi tudi urejena, ažurna in prepoznavna spletna stran, ki jo še urejamo. V razgovorih ti spletna stran omogoča argumentacijo, ki je največkrat lahko odločilnega pomena pri iskanju finančnih ali materialnih koristi za naše društvo. Večina županov, občinskih uprav in morebitnih donatorjev nas ima že tako ali tako na sumu, da pravzaprav ne počnemo nič tako pomembnega, da bi nam povečali sofinanciranje. Iz razgovorov mi je poznano, da naše delovanje redno preverjajo na spletnih straneh, kjer zaenkrat res nimamo kaj bistvenega za pokazati, zato se mi to zdi ena od prioritet, kajti urejena spletna stran je ogledalo ali slika našega društva, na katero bi morali biti ponosni, če bi na njej lahko pokazali večino naših že realiziranih projektov.
Zaplula bi v malo bolj zasebne vode, če smem. Videla sem film Moja tišina, no, videli smo ga vsi člani. V filmu govorite o lepoti narave in gora. Bi mi povedali kaj Vam pomeni čas, ko se odpravite v naravo, se zatečete kam k vodi, morda v hribe? Kakšni občutki Vas prevzemajo takrat?
Mislim, da sem že v filmu povedal bistvo in smisel mojih poti v naravo. Enostavno je takrat v naravi tok misli drugačen. Na primer, če kdaj pa kdaj pišem kak članek v službi ali doma, je nekako bolj na silo, trdo in netekoče. Če ga premlevam v naravi, pa se mi poanta stavkov kar sama od sebe poraja v nek smiseln vrstni red. Ko pridem domov, jih samo zapišem. Vsak sprehod pa mi osebno daje tudi nek notranji mir in radost, zato tudi žena rada vidi če grem večkrat v hribe.

Povejte nam, kako se začne Vaš delovni dan?
Sicer niso ravno vse jutranje aktivnosti za javnost, ampak skoraj vedno se zjutraj odpravim na sprehod z našo psičko Saro. Kam in kako, je odvisno od dneva in vremena, pozimi na primer sem s turnimi smučmi večkrat zjutraj prvi obiskovalec Zelenice. Štartam še v trdi temi, ob sončnem vzhodu sem na vrhu, se preoblečem ter v jutranji tišini odsmučam navzdol in približno ob sedmih sem že doma. Je kar naporna tura, ampak mene poživi, verjemi mi, da se mi po taki naporni turi marsikatera stvar v službi zdi lažje premagljiva.
V filmu omenite, da otroci in ljudje na splošno niso dobro seznanjeni z gluhoto, nekateri so zlobni in "špikajo" tam, kjer najbolj boli. Nedolgo nazaj ste skupaj z manjšo ekipo odšli v Škofjo Loko na eno izmed osnovnih šol, kjer ste predstavili gluhoto, naglušnost, tehnične pripomočke, znakovni jezik. Se Vam zdi, da je to dober korak in da bi ga ponovili, saj skozi to otroci pridobivajo in spoznavajo svet, ki je nekoliko drugačen od njihovega?
Tisti obisk v Škofji Loki se mi je pa zdelo eno res zelo pozitivno doživetje. Če bi sam v svojih šolskih letih kot učenec na tak način dobil informacije o gluhoti, bi se zagotovo lažje soočal s svojimi problemi naglušnosti. Takšne predstavitve invalidnosti bi morale postati obvezen del šolskega programa, ker s tem pridobivajo vsi, otroci, starši in učitelji in kar je najvažnejše, vsak morebitni otrok, ki ima, ali pa bo imel težave s sluhom, bo vedel, da obstaja pomoč in pripomočki in kje je to možno poiskati. Res je, da otroci in tudi odrasli včasih "špikajo" tam kjer najbolj boli, ampak osebno menim, da največkrat ne iz zlobe, ampak predvsem iz nevednosti, ker ne vedo kako to boli.
Vas veseli oziroma prevzema še kak drug šport, ali je le pohodništvo tisto, ki Vas najbolj privlači?
Omenil sem že turno smučanje, ki je tudi oblika pohodništva, kot tudi gorsko kolesarjenje. Včasih sem se s športom ukvarjal precej več kot danes, nogomet, odbojka, tenis, tako kot večina fantov. Nekaj časa sem se ukvarjal tudi s klasičnim plezanjem, pa sem zaradi naglušnosti to raje opustil. Saj vsake toliko časa še kaj zlezemo, ampak le bolj "talahke". Nobene aktivnosti ne bi posebej izpostavljal, bolj pomembno mi je, da sem v naravi, pa četudi se samo sprehajam, ali gobe nabiram.

V filmu omenjate, da v naravi razmišljate vse sorte. So Vaša razmišljanja osebne narave, ali zgolj na splošno?
Ja, res razmišljam vse sorte, odvisno od dneva, navdiha ali aktualnosti. Včasih, če ravno tako nanese, se tudi kregam z ženo in v hribih je moja beseda ta glavna. Mislim, da se v hribih in teh razmišljanjih lahko veliko naučiš o sebi, o sopotnikih, o sodelavcih, o življenju, o čemerkoli. Predvsem pa ti hribi dajo neko premišljeno preudarnost, da se je za vsako stvar treba potruditi. Važno je, da imaš voljo in če razmišljaš pozitivno, stvari tudi največkrat gredo pozitivno, če pa razmišljaš negativno, pa ponavadi res gre vse narobe. Ti bom povedal bolj po hribovsko. Če hočeš priti na Triglav, je treba narediti na tisoče in tisoče korakov. Vsak korak je po svoje težak, ponavadi je najtežji prvi in najlažji zadnji, ampak če hočeš priti na Triglav, je treba narediti vse, tisoče in tisoče korakov, ni druge variante. Vsak korak je po svoje težak in pomemben, tudi tisti najmanjši in narediti jih moraš sam. In tako nekako je tudi v življenju, malo stvari nam je podarjeno, veliko več je priborjeno. Če si zastaviš nek cilj, je treba narediti določene korake, sam jih moraš narediti. In ko si na vrhu, ne smeš pozabiti, da je treba narediti še tisoče in tisoče korakov navzdol. Takrat je ponavadi najlažji korak prvi in najtežji zadnji in ravno tako je vsak korak pomemben. In ko narediš vse te tisoče in tisoče korakov, znaš ceniti vse, tudi tiste najmanjše in toliko bolj ceniš vse, ki ti na teh poteh kakorkoli pomagajo. Od starih planincev se naučiš predvsem to, da se tudi počasi zelo daleč pride, večkrat tudi precej dlje, kot z brezglavim hitenjem. Mislim, da je tudi v društvu podobno, vsak član je pomemben, vsak lahko po svoje pripomore k razvoju društva, vsak razgovor ali dogodek sta po svoje pomembna za bodočnost društva, korak za korakom.
Vsak dan je pomemben, vsak trenutek je pomemben, nenehno je treba biti pazljiv in pozoren, ker nikoli ne veš kje te čaka kakšna možnost ali priložnost za boljši jutri. Sicer ni nikakršnega zagotovila, da bo vsaka ponujena priložnost uspešna, ampak več ko jih probaš, več možnosti imaš, da kakšna pa le uspe. Vsak po svoje in vsi skupaj gradimo dobro ime in ugled društva in dobro ime in ugled nam v bodoče lahko odpre še marsikatera vrata.
Če povzamem iz filma stavek "moja gluhota me je prikrajšala za marsikatero lepoto in radost življenja, po drugi strani pa mi je moja tišina dala veliko lepega in neprecenljivega, nekakšno hvaležnost v življenju, ki mi vedno znova daje možnosti in priložnosti, da se umaknem iz lastne utesnjenosti" Bi morda meni in bralcem povedali o tem kaj malega, pa malo bolj na preprost način? (za kaj ste prikrajšani po Vaše, kakšno prednost Vam je dala gluhota?)
Če začneva najprej pri lepotah in radostih. Obstaja pesem "Življenje je lepo, če ga živiš", ampak pri nas gluhih in naglušnih to ni tako enostavno. Radost in veselje življenja večinoma temelji na komunikaciji, v življenju srečaš na tisoče ljudi, s katerimi bi se rad sproščeno in normalno pogovarjal, pa se ne moreš in večina na žalost ne razume zakaj se ne moreš. Zaradi moje gluhote sem izgubil marsikaterega prijatelja, marsikatero prelepo dekle mi je zaradi moje gluhote ostalo nepoznano za vedno, zaradi moje gluhote sem zamudil marsikatero priložnost in ker sem bil v glavnem tiho, so me začeli klicati Tihi in to ime se me drži še danes. Gluhota ti v podzavest vcepi veliko razmišljanj in vprašanj, zakaj, zakaj… Sam sem nekako imel srečo, da me je moja gluhota popeljala v samotni svet narave in posledično tudi v naše društvo, kjer sem našel takšno razumevanje, kakršnega v slišečem svetu nisem. In zato sem omenil hvaležnost življenju, ki nam vedno znova in znova ponuja možnosti in priložnosti, vsak dan ali trenutek je lahko nova možnost ali priložnost, ki jo lahko izkoristimo, ali pa tudi ne. Odvisno je od nas samih. In seveda tudi od sreče, sam sem imel to srečo, ali pa usodo, da sem svojo gluhoto lahko izkoristil tako, kot sem jo.
Koliko okoliških hribov in gora ste že prehodili? V filmu je z Vami tudi kuža. Je Vaš? Vas spremlja po vseh poteh, katere osvajate?
Ko se peljem iz Ljubljane proti Tržiču, se ob lepem vremenu vidi široka, prekrasna gorska panorama od vzhoda do zahoda, na vseh sem že bil in na vse me vežejo lepi spomini. V mlajših letih smo s prijatelji veliko prevandrali po slovenskih hribih in nekaj malega tudi zunaj, ampak najlepše je doma. Kuža v filmu je naša psička Sara, ki je z mano skorajda povsod. Z veseljem jo vzamem s sabo, ker nič ne komplicira, ne jamra, nikoli ni zmatrana, samo vesela je in tudi meni je v veselje njeno veselje.
Kaj pa Vaš prosti čas, ko niste v hribih? Kaj najraje počnete? Se morda ukvarjate s kakim prostovoljnim delom v korist sebi in drugim?
Če imam le čas, grem ven v naravo. Sem pa tudi malo rokodelca po duši, v glavnem se ukvarjam z lesom in tudi na teh sprehodih sem že našel kakšen zanimiv kos lesa. Sem tudi član Turističnega društva Tržič in Društva invalidov Tržič in tudi tam pomagam po svojih močeh
Bi morda meni in našim bralcem kaj sporočili na koncu?
Ne zameri, ampak mislim, da sem še malo premlad, da bi že delil kakšne življenjske nasvete. Morda bi se lahko povrnila k filmu in si sposodila verz iz otroške pesmi "zakaj se ne bi imeli radi, radi, radi…". V življenju je pač tako, da obstajajo ljudje, ki na nas vplivajo pozitivno in obstajajo ljudje, ki na nas vplivajo negativno in sam se prijetno počutim v družbi, ki name vpliva pozitivno. Obstajajo tudi konfliktni ljudje, ki so se pripravljeni vsak dan prepirati za vsako malenkost in obstajajo ljudje, ki imajo vsak dan sto razlogov za prepir, pa znajo poiskati prijazno pot in sam se prijetno počutim v družbi nekonfliktnih ljudi. Obstajajo tudi ljudje, ki najbolj enostavno zadevo zakomplicirajo v nedogled in obstajajo ljudje, ki najbolj komplicirano zadevo enostavno rešijo, in tako naprej… V življenju srečaš vse sorte ljudi in treba je znati živeti in delati z vsemi in k temu sobivanju ti lahko še najbolj pomaga prijaznost. Kolikor prijaznosti daš, toliko je ponavadi tudi dobiš. Pa smo spet pri pesmih in ena od teh je "Vse se vrača, vse se plača…"
Zahvaljujem se Vam za Vaš čas, ki ste mi ga namenili. Vesela sem, da ste se odzvali in odgovorili na vsa vprašanja. V prihodnje Vam želim vse lepo, tako na poslovnem področju, kot tudi zasebno.
Še enkrat hvala za povabilo, tudi tebi želim veliko uspehov na tvoji življenjski poti, predvsem pa sem ti hvaležen, da si mi s tvojimi vprašanji dala možnost in priložnost, da povem nekoliko več.

Google prevod

Slovenian Croatian English French German Italian

Kontakt

Auris Kranj

Map-iconHuje 23/a

 
Clock  Uradne ure:
 
Pon: 15:00 - 19:00
Sre: 09:00 - 12:00
  14:00 - 16:00
Pet: 09:00 - 12:00
mobile-phone-cast-icon  Mobitel:  
041/ 777 036  
telephone-fax-icon  Tel/Fax  
(04) 235 14 70  
Phone-icon1  Telefon:
 
059 044 600  

Podružnica Jesenice

Ul. Staneta Bokala 4

 
Clock  Uradne ure:  
Tor: 09:00 - 13:00  
telephone-fax-icon  Tel/Fax:  
(04) 583 41 27  
Podružnica Tržič  
 Map-iconTrg svobode 10  
Clock  Uradne ure:  
Sre: 09:00 - 12:00
  14:00 - 16:00
Pet: 09:00 - 12:00
mobile-phone-cast-icon  Mobitel:  
041/ 908 550  

Podružnica Škofja loka

Map-iconKapucinski trg 4
Clock  Uradne ure:
Tor: 09:00 11:00
Sre: 14:00 16:00
Čet: 09:00 11:00
mobile-phone-cast-icon   Mobitel:  
041/ 777 036  

Prijavno okno



Koledar dogodkov

November 2018
N P T S Č P S
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 1

Anketa

Kakšna je spletna stran?
 
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow
  • An Image Slideshow