AURIS Kranj - Medobčinsko društvo gluhih in naglušnih za Gorenjsko

Prvi ponedeljek marca je bilo v društvu spet zanimivo: napovedano je bilo potopisno predavanje. In ti ponedeljki so po navadi zelo dobro obiskani. Kot že nekajkrat prej nas je popotnik Zoran Furman vnovič popeljal v daljne kraje … tokrat v Afriko.

Na skoraj 7 tisoč kilometrov dolgo pot se je podal 27. 12. 2018 in domov prišel 22. 1. 2019. S kombijem je šel do Dakarja in naprej do Burkina Fasa. Pot je delil z dvema arheologoma, ki sta bila namenjena v isto smer in imela kombi, kar je nadvse prav prišlo Zoranu.

Iz Ljubljane jih je pot vodila v Francijo, kjer so imeli prvi postanek in ogled mondenega Monaka ob Azurni obali, druge najmanjše države in najgosteje naseljenega kraja na svetu. Zaradi prenaseljenosti se mesto širi v morje, tako je tudi železnica speljana pod zemljo. Monako je znan po formuli 1, bogatih ljudeh in igralnicah. Naslednja znamenitost na jugu Francije je veličasten akvadukt, katerega ime v prevodu pomeni most čez reko Gard. Zgrajen je bil okoli leta 19 pred našim štetjem in je v treh ravneh, visok je 49, dolg pa 275 metrov. Namen akvadukta je bil za prenos vode čez reko Gard v mesto Nimes, ki je na seznamu francoskih umetnostno-zgodovinskih mest. Rimski amfiteater Arena, zgrajen v poznem 1. stoletju, je eden najbolje ohranjenih v Sredozemlju. Danes je mesto prestiža, prizorišče številnih državnih in mednarodnih umetniških prireditev.

Pot jih je vodila mimo visokogorske Andore, kjer je življenje cenejše. Obvezno moraš pokusiti njihov francoski kruh. Tudi gorivo je tu najcenejše. Temperature zraka so čez dan spomladanske, čez noč pa dosežejo tudi do –7.

Cordoba je mesto, kjer po ulicah rastejo pomarančevci, katerih sadeži pa niso užitni. Tu so si ogledali ogromno mošejo in s trajektom zapustili Evropo. Po skoraj dvourni vožnji po morju so vstopili v Afriko, točneje v Maroko, ki leži v severni Afriki ob obalah Atlantskega oceana in Sredozemskega morja. Podnebje je na severu sredozemsko, v notranjosti stepsko in na skrajnem jugu puščavsko. Hiše so večinoma pobarvane modro, saj naj bi ta barva odganjala mrčes. Prebivalci so prijazni, odprti, ustrežljivi, večina je muslimanske vere. Afrika je znana po svojih tržnicah, ki se jih moraš navaditi. Tu se meso (ribe, jagnjetina, ptiči, polži, kamele) prodaja in peče na prostem. Veliko je tudi sadja in zelenjave. Na tržnicah se ljudje najdlje zadržujejo, predvsem prodajalci so kar celotna družina. Promet je zelo gost, avtomobili so različnih starosti, prevladuje pa znamka mercedes. Pot jih je vodila po ozki, prašni in nevarni cesti čez prelaz, visok 2900 metrov. Tu so presenečeni prehiteli avanturiste na kolesih. Na drugi strani prelaza pokrajina pokaže drugačen obraz. Visoko hribovje, vse zeleno nizkega podrastja. Cesta je ozka in strašljiva, v dolini pa male vasice z malimi hiškami v obliki enakih kock. Večje mesto Marakeš je gosto poseljeno, promet po cesti je neurejen, brez pravil, tržnice polne vsega, domačini iznajdljivi pri turistih. Prav hitro te prenesejo okoli, a vse to se dogaja samo zaradi preživetja. Po adrenalinski cesti so se peljali do Atlantskega oceana. Tu prebivalci živijo od ribarjenja in večina ribičev živi kar v skalah ob obali.

Bolj kot so šli na jug, bolj so se ljudje spreminjali: njihova postava je visoka; tako ženske kot moški dosežejo 180 centimetrov. Njihova oblačila so pisana. Ob poti se pasejo kamele, flamingi in koze. V bližini državne meje z Mavretanijo je ogromno zapuščene pločevine, ki jo kmalu pokoplje puščavski pesek. V kampu so naredili krajši postanek in, glej ga, zlomka, kako je ta svet majhen. Tu so srečali Ljubljančane, ki so ravno tako potovali mimo. Higiena je v mestu zelo slaba: smeti, predvsem plastika, ležijo vsepovsod, smrdi po ribah in fekalijah. Ko so prispeli v Senegal, je bilo malo boljše. Tu so ceste urejene, a vseeno moraš paziti na neurejene odseke. Plastika ravno tako leži vsepovsod. Tu je njihovo preživetje sol, ki jim jo daje Roza jezero. Jezero vsebuje 60–70 % soli. Prispeli so v Dakar, glavno mesto Senegala, pristaniško mesto in betonsko džunglo. Je mesto z nekaj več kot milijonom prebivalcev. Danes je mesto širše znano po motoristični prireditvi Reli Dakar. Tu se je Zoran poslovil od popotniških prijateljev arheologov in pot nadaljeval sam. Na potovanju z avtobusom je spoznal prijaznega domačina, ki mu je ponudil, da preživi dan in noč z njegovo družino. Seveda je sprejel, saj je tako še malo bolje spoznal način življenja domačinov. Naslednji dan je zapustil to državo. Na državni meji z Malijem ni imel težav, formalnosti so potekale hitro. Ceste so tudi tu slabe. Glavno mesto Malija je Bamako, ki leži ob bregovih reke Niger. Je živahno mesto z okoli 1,6 milijona prebivalcev. V mestu je še vedno videti tradicionalno sezidana prebivališča iz glinenih opek. Higiena je tako kot drugje zelo slaba, tržnice velike, pisane. Čez dva dneva je prispel v zadnjo državo v Afriki, ki si jo je začrtal, Burkina Faso. Tudi tu so ceste slabe, tržnice pisane, ponudba hrane velika in raznolika, prodajalci so otroci in mamice z dojenčki na hrbtu. Zelo zanimivo je bilo spoznanje, ko je ugotovil, da si mlade Afričanke rade čez svoje skodrane lase poveznejo črne ravne lasulje. Tudi sicer se mladina tu rada oblači po modi.

V glavno mesto Burkina Fasa Ouagadougou se je tokrat peljal z udobnim avtobusom, saj se je tu končala njegova avantura. Zoran je potoval nekaj manj kot mesec, videl precej evropskih in afriških držav ter za to porabil okoli 1800 evrov. Ni veliko, kajne, za tako potovanje? Nismo pa vsi avanturisti. Prav zato se najlepše zahvaljujemo vam, g. Zoran, da nam znate tako podoživeti svojo izkušnjo.