Človek skozi leta dobi ideje za nove in nove stvari in tako je prav. Narobe je ravno to, da nimamo več idej in želja, kar pa ne vpliva dobro na naše življenje. Sama sem prišla v obdobje, ko sem želela biti ustvarjalna in tako so prišel na vrsto ročno izdelane lutke. Če bi mi kdo leta nazaj rekel, da bom enkrat izdelovala lutke, bi mu rekla, da to ni mogoče. No, pa je prišel čas tudi zame, ko sem se upokojila.
Ker so me vsi opominjali naj se nikar ne zsedim, sem premišljevala, kaj bi ustvarjala. Tisti trenutek pa mi je prinesla vnukinja v naročje lutko, ki je bila že stara in je jokala, ker si je želela nove in lepše lutke. Kot je bilo v moji navadi bi odreagirala tako, da bi vnukinjo peljala v trgovino, naj si izbere lutko. A to je bil trenutek, ko sem vedela, da imam čas in sem vnukinji obljubila, da ji bom sama zašila lutko. Tako nastanejo ročno izdelane lutke.
Kako je bila vesela. Tako sem se lotila ročno izdelane lutke, kar je zame bil kar velik izziv, kajti kaj takšnega nisem počela še nikoli. Je pa res, da je bil moj oče krojač in sem ga pri njegovem delu večkrat opazovala. Tako sem se odločila, da bo to najlepša lutka, ki jo bom kdarkoli naredila.
Posvetila sem ogromno časa, kajti ročno izdelane lutke niso mačji kašelj, so kar zahtevno delo. Posebej če imate v komisiji otroka, ki je odkrit.
Imela sem še eno težavo, da sem lutko morala narediti hitro, ker me je vnukinja po njej spraševala vsaki dan. Ker sem vedela, da so lahko ročno izdelane lutke iz različnih materialov sem se tudi sama poigrala z njimi. Nastala je prekrasna lutka, ki je bila vnukinji lepa.
Kako je bila srečna, ko jo je dobila. Njen pogled v očeh ne bom nikoli pozabila. Naši vnuki potrebujejo le naš čas, naše tople besede, poglede in dejanja.