Včasih se zgodi, da bi se naše zdravljenje morajo začeti prej, kot pa se začne. Tako je bilo pri meni in mojih zobeh. Ko sem bila odrasla, mi je zobozdravnik priporočal ortodonta, ker sem imela spodnjo čeljust naprej. Tega sem se sama zavedala že dolgo, le noben zobozdravnik mi ni niti omenil, da bi bilo dobro, da obiščem ortodonta. Pa sem šla po zobni aparat. Takoj, ko sem dobila napotnico, sem vedela, da bom dobila zobni aparat. Kajti dobro se je vedelo, da imam spodnjo čeljust preveč naprej in da bo z leti samo še slabše.
Točno tako mi je povedal tudi ortodont. Moram priznati, da nisem želela zobnega aparata in sem se tako branila. Sam ortodont je videl, da je zame zobni aparat nekaj, kar nočem nositi. Tako mi je vse lepo razložil, kaj se bo zgodilo v primeru, da ga ne bom nosila. No, po vsej njegovi pridigi, sem pristala na zobni aparat, čeprav z veliko težavo. Enostavno ga nisem marala. Kako težko sem se ga navadila, lahko sklepate. Jaz sem resnično potrebovala kar precej dolgo, da sem ga sprejela. Ne znam vam povedati, kako zelo mi je šel na živce.
Vsak pregled ki sem ga imela sem upala, a mi bo ortodont povedal, da gre zobni aparat dol in da ga ne potrebujem več. Pa me je na pregledu hitro postavil pred dejstno, da bom zobni aparat nosila še sigurno 1 leto. Od takrat naprej sem nehala razmišljati o tem, da ga dam čimprej dol. Pretekli sta 2 leti in danes je moja čevljust lepa in zdrava. Sama pa lahko rečem le to, da ne občutim razlike, jo pa vidim, ko se nasmejim. Če je tako moralo biti, potem je pač moralo biti. Sedaj vem, da je zobni aparat zgodovina in da ga ne potrebujem več.